V začetku marca leta 1938 je v stavbo Hranilnice dravske banovine na Gosposki ulici vstopila kmečko oblečena ženska. Na okencu je predložila (domnevno) svojo hranilno knjižico, glasila se je na ime Elizabeta Korošec, in zahtevala, naj ji izplačajo vse prihranke. Uslužbenec ji je izplačal vsoto 4500 dinarjev, kolikor je imela na računu in gospa se je poslovila. Pravzaprav nič nenavadnega, pač gospa, ki je na banki dvignila svoj denar, in če bi ostalo pri tem, zgodba seveda ne bi prišla v časopise, kaj je temu sledilo, pa je povsem druga zgodba.
Ko je prišla na vogal Gosposke s Slovensko ulico, je pričela k sebi klicati mimoidoče, predvsem mlajše, in jim razdeljevati stotake. Seveda je bilo leta 1938 to, da nekdo deli denar prav tako nenavadno, kakor če bi se kaj takega zgodilo danes. To pa seveda ni preprečilo tistim, ki jih je s takim darilom razveselila, da si ne bi denarja zadovoljno tlačili v žepe.
Potem pa je do nje pristopil starejši možakar, ki je do takrat opazoval dogajanje od daleč. Gospa je tudi njemu hotela izročiti nekaj bankovcev, a se je gospodu zdela, sicer prijazna ženica, duševno motena. Prijel jo je za roko in pospremil do Slomškovega trga, kjer je bilo predstojništvo mestne policije in nenavadno dobrotnico predal možem postave. Povedal jim je celotno zgodbo in tudi orožnikom se je zdelo, da z gospo ni vse v redu, zato so jo predali v oskrbo mestni bolnišnici, sami pa so poskušali dognati njeno identiteto, saj je bilo vse, kar so vedeli o njej le ime, na katero se je glasila hranilna knjižica z imenom, na vprašanja, ki so ji jih postavljali, pa je vsakokrat odgovorila drugače. "Ženska je stara 43 do 50 let, je srednje postave, plavih las ter oblečena v kmečko obleko. Govori narečje iz okolice Ptuja. Kdor bi žensko lahko identificiral, naj se javi pri predstojništvu mestne policije v Mariboru ali pri najbližji orožniški postaji," so 5. marca 1938 o identiteti dobrotnice poizvedovali tudi pri Mariborskem večerniku Jutra.
