"Tebi je fajn, ti lahko zastonj hodiš po tekmah," je opazka, ki jo sem in tja slišim od kakšnega nenovinarskega kolega. In ja, strinjam se. To, da lahko novinarji povsem od blizu spremljamo naše športne ase, se z njimi pogovarjamo pred tekmami in po njih, je gotovo privilegij. In kot takšnega ga tudi cenim. Z novinarsko akreditacijo okoli vratu se nekatera vrata – predvsem tista, ki so nujna za naše delo – res odprejo. Organizatorji se novinarjev običajno razveselijo, še posebej na lokalni ravni, kjer niso vajeni pretirane pozornosti. Na takšnih dogodkih, tekmah in prireditvah je praviloma vse lažje. Marsikaj se da urediti v zadnjem trenutku, pogosto zadostuje že klic ali esemes sporočilo. Tudi, če prileti tik pred zdajci.
Drugače je pri mednarodnih dogodkih, velikih tekmovanjih in prvenstvih. Tam so roki jasno določeni, manevrskega prostora pa je malo ali nič – še posebej v tujini. Spomnim se rokometnega svetovnega prvenstva januarja na Hrvaškem, kamor je z visokimi cilji odpotovala tudi slovenska reprezentanca. Ko gre za dogodek, ki privabi novinarje z vsega sveta, so pravila natančno zapisana. V tem primeru je bil rok za oddajo prošenj za akreditacijo postavljen skoraj dva meseca pred prvim sodniškim žvižgom. Seveda sem ga zamudil. Tri tedne pred začetkom prvenstva je bila moja prošnja gladko zavrnjena. "Popihaj jim malo na dušo," mi je svetoval sodelavec. In sem jim. Opravičilo je padlo na plodna tla, moja akreditacija je bila po nekaj dneh vendarle obkljukana. "Zaradi pomembne vloge vašega medija v slovenskem prostoru smo vam odobrili medijsko akreditacijo," so mi odgovorili iz Zagreba.
Če so delovni pogoji na tekmovanjih takega kova praviloma odlični, pa bi se o njih na marsikateri drugi tekmi dalo razpravljati. Že večkrat se mi je zgodilo, da so me posedli kar med navijače, kjer sem tipkal z računalnikom na krilu. Nikoli ne bom pozabil niti tekme, na kateri sem sedel pol metra pred betonskim stebrom, ki je zakrival več kot polovico vidnega polja. Ali pa tiste, ko so mi mizo postavili nekaj deset centimetrov od mesta, kjer rokometaši izvajajo kote. Na trenutke sem se bal, da bo žoga (ali kateri od igralcev) priletel naravnost vame, a se je vse dobro izšlo. Vedeli so sicer, da prihajamo tekmo pokrivat, a so očitno pozabili in me v naglici pač nekam posedli. So mi pa dali vodo in nekaj za jesti. In ja – šlo je za klub, ki ni vajen medijske pozornosti. Ali pa je takrat (še) ni bil.
