(PISMO BRALCA) Zopet pomor medvedov

Ministrstvo za naravne vire in prostor je maja izdalo dovoljenje za odstrel 206 medvedov in pri tem navaja, da je odstrel potreben zaradi preprečitve resne škode in zagotavljanje zdravja in varnosti ljudi. Če bi bilo to res, potem te škode in nevarnosti za ljudi ne bi bilo, saj se enak razlog za odstrel pojavlja praktično vsako leto, pri čemer se v zadnjih letih pobije okoli 200 medvedov na leto. Očitno ukrep ni učinkovit. Da v ozadju nista preprečitev resne škode in zagotavljanje varnosti ljudi, kaže tudi dejstvo, da bo odstrel trajal kar leto in pol. Če bi res šlo za navedeno, bi država odstrel izvedla ​v enem ali dveh mesecih in tako preprečila resno škodo in zagotovila varnost ljudi.

Ali bo ministrstvo, ki je izdalo dovoljenje za odstrel, odgovorno za vso škodo, ki jo bodo povzročili medvedi v času tako dolgega odstrela? In za ogrožanje ljudi? Znano je, da sta v povprečju v Sloveniji eno ali dve neposredni srečanji človeka z medvedom na leto, pri preostalih konfliktih pa gre za premoženjsko škodo, predvsem povezano z rejnimi živalmi. V zvezi s tem je treba navesti, da morajo po 10. členu Pravilnika o zaščiti rejnih ​živali biti rejne živali, nastanjene izven objektov, kadar je to treba, zavarovane tudi pred plenilci. Skrbniki ali lastniki živali so torej po predpisih dolžni zaščiti svoje živali pred nastankom škode zaradi medvedov. Še posebno tam, kjer so medvedi in kamor se selijo oziroma širijo, kar je splošno znano. Iz vsega tega pa tudi izhaja, da v Sloveniji medvedi ne morejo povzročiti resne škode, ker morajo ljudje zavarovati svoje premoženje pred njimi. Če do škode pride, pa je to v bistvu krivda oškodovancev, ker niso spoštovali predpisov. In če medved napade ovce, je za ta napad in trpljenje ovac kriv skrbnik, ki ni zavaroval svojih živali, kot je njegova zakonska dolžnost. In namesto da bi njega procesirali, umorijo nič krivega medveda. Če je ta napadel ovce ali druge živali, potem je bil očitno lačen. To pa je bil mogoče tudi zaradi tega, ker njegove naravne hrane, torej mrhovine, v naravi ni ali pa je je zelo malo. In to zato, ker je v naravi zelo malo naravno poginulih živali, ki so hrana za mrhovinarje, ker so glavni "mrhovinarji" lovci, ki vsako leto po ukazu države pobijejo kakšnih 100.000 živali in odnesejo njihova trupla.

Ali si je mogoče zamisliti, kakšni potoki krvi nedolžnih čutečih bitij zaradi lovcev tečejo v naravi? Medved je za človeka nenevarna živali, na to kaže tudi izjemno malo neposrednih srečanj človeka z medvedom. In kljub temu je država ukazala poboj 206 medvedov iz tega razloga, ki se mu pridružuje še preprečevanje resne škode. Oba razloga sta sicer samo krinka za kvotni odstrel medvedov, ki pa ni mogoč. Od tega odstrela imajo koristi lovci, ki dobro služijo s trofejami, in tudi Zavod za gozdove Slovenije, ki je sam sebi priskrbel odstrel približno četrtine na smrt obsojenih medvedov. Pa še tisti, ki dobro služijo, ko leto za letom pišejo razne ekspertize o nujnosti pobijanja medvedov. Kaj za lovce pomeni medved, dobro pove izjava predsednika LZS: "Zaradi številnih zapletov okrog izdaj dovoljenja za odstrel medvedov v zadnjih letih je bilo nekaj dovoljenj za odstrel izdanih v za to najmanj primernem času – poleti, ko je kožuh neprimeren za prepariranje in meso zaradi toplote najbolj podvrženo pokvarljivosti." To je realnost lova, in ne naravovarstvo lovcev, ki ga tako poudarjajo.

Skrajno žalostno je, da je ukrep za zmanjševanje konfliktov ubijanje ​živih bitij in s tem uničevanje dela narave. Žalostno je, da država ne poskrbi, da medvedi ne bi zahajali v naselja oziroma v njihovo bližino, čeprav so ukrepi enostavni. Mrhovišča so pomemben ukrep, ki lahko medvede drži v gozdu, seveda pa je treba odpraviti vse možne dejavnike, ki medvede privabljajo k naseljem. Očitno to v glavnem ni bilo storjeno, sicer se medvedi ne bi pojavljali v naseljih ali pa mnogo manj.

Vlado Began, Šmarje pri Jelšah