(PISMO BRALCA) Spomeniki so zgodovina

Poslanske skupine NSi, SLS in Fokus predlagajo dostojen pokop žrtev druge svetovne vojne, ki so sodelovale z okupatorjem. Pravijo, da si vsaka žrtev zasluži dostojen pokop in večni mir in da je prav, da po več kot 80 letih dobijo svoje mesto počitka na Žalah, 17. maj pa naj znova postane dan spomina na žrtve komunističnega nasilja. Zato so pripravili in vložili zakon o pokopu in spominu žrtev prikritih grobišč.

Nisem prepričan, da si vsak zasluži dostojen pokop, kot meni tudi Tine Hribar, ko omenja svetost življenja, če ga prav razumem. Mislim, da si ljudje, ki so krivi za milijone žrtev, na primer Hitler in Stalin, tega ne zaslužijo, ali pa predstavniki različnih Cerkva, na primer kristjani, ki so mučili in pobili na milijone svojih heretikov. Med te sicer ne prištevam kolaborantov, ki so sodelovali z okupatorjem, morda le niso bili takšni krvniki kot prej našteti, ali pač (?), bili so indoktrinirani in so se napak odločili. To se dogaja že skozi vso zgodovino človeštva pri odločanju za vero ali politiko.

Sem za to, da dobijo svoje obeležje na Žalah ali kjerkoli po Sloveniji tudi kolaboranti, s tem da se ob tem obvezno pripiše, da so tam pokopani sodelavci okupatorja med drugo svetovno vojno. Tako bodo vsi mimoidoči poučeni, za koga gre. In tako naj ostane za vedno, za zgodovino.

Sem za to, da ohranjamo vse spomenike in obeležja, saj so del naše zgodovine, k tem pa naj objektivni zgodovinarji, ne režimski tipa Možina, napišejo, kaj in koga spomenik ali obeležje predstavlja.

Komunističnega nasilja, ki ga nekateri tako radi omenjajo, nisem doživljal, čeravno sem živel v tistem času. Priznam, da so se dogajale napake, ki jih obžalujem in nikakor ne opravičujem, nasprotniki pa se trudijo, da te napake prikazujejo, kot da je bilo vse napačno. V prispodobi bi dejal, da se zavzemajo za drevo, ne vidijo pa gozda.

Milan Januška, Slovenj Gradec