Veliki dan: sreda, 25. junij 1991. Zrak je bil naelektren s pričakovanjem. Slovenija je stala pred vrati svobode. To niso bili običajni trenutki, temveč čas, ko se je pred nami kot veličastna umetnina začela razkrivati slika naše nove države – slika svobode, pravičnosti in upanja. Slika, ki bo naša, slovenska.
"Danes smo razstavili sliko – Svobodna Slovenija. Nobena sovražnost ali zla namera je ne more uničiti. Predstavljala nas bo, dokler bomo mi vredni njenega zaupanja."
To so besede, ki sem jih zapisal v svojo spominsko knjigo po slavnostnem dogodku naše osamosvojitve.
Kako lepo je biti Slovenec, se najbolje zavem ob velikih dogodkih, kot so smučarski skoki v Planici, ali ko nas Janja, Tadej, Domen in Nika ... navdušujejo s svojimi neverjetnimi uspehi. Kako navdušujoče je spremljati dosežke naših strokovnjakov v zdravstvu, tehniki, gospodarstvu in digitalizaciji. Lepo je srečati tujca na Pohorju, ki z dvignjenim palcem izraža navdušenje nad našo deželo, ali ko obiskovalci iz Avstralije iskreno povedo, kako prijazni ljudje živimo tukaj in kako radi se vračajo. Verjetno nikomur od nas ne bi zmanjkalo presežnikov o naši domovini.
Ne razumem pa naših politikov in njihovih somišljenikov, ki Slovenijo sprejemajo kot otroško igro med dvema ognjema. Veste, mi, svobodni prebivalci, smo del tiste Slovenije, ki je kot dragocen razstavni eksponat. Upam, da bo prav ta slika spregovorila tisto zadnjo besedo: "Predstavljala nas bo, dokler bomo vredni njenega zaupanja."
Nekoč smo imeli čudovita slogana Slovenija, moja dežela in Turizem smo ljudje. Morda pa bo prestavljanje ure po 44 letih le prineslo kakšno korist, čeprav sem vedno manj zadovoljen.
Niko Murko, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
