(ODZIV NA ČLANEK) Dvojna vloga svetovalca ministrice za zdravje: Pisal zakon, ki mu odpira vrata do javnega denarja (2)

27.05.2025 06:00

Večer, 21. 5. 2025

Poslušaj
Tit Košir

Članek več kot nazorno prikaže psihodinamiko ozadja, kako je nastajal oziroma ne bi smel nastajati zakon o psihoterapevtski dejavnosti v slovenskem zdravstvu. Ob strokovnjakih, ki to dejavnost znotraj zdravstva že opravljajo in so po svojem osnovnem študiju bodisi medicine bodisi psihologije šele po večletni specializaciji iz klinične psihologije oziroma psihiatrije formalno in vsebinsko usposobljeni za psihoterapevtsko delo z ljudmi, namreč predvideni zakon v to sfero spušča tudi te, ki so – da ne slepomišimo – v tej dejavnosti zavonjali dovolj dobičkonosno priložnost zase. Kar pri tem posebno moti, je ne le pretkano, večletno, stopničko za stopničko, oblikovanje bližnjic in ustvarjanje videza ustrezne usposobljenosti, pač pa dodatno še brezobzirna agresivnost, s kakršno se to počne. Objavljeni članek navaja konkretni primer posameznika, ki je kot v primeru trenutnih vremenskih razmer malo tu malo tam, za prepričljiv vtis kdaj tudi v tujini, hkrati pa ima tipalke na več ministrstvih, nazadnje na tistem za zdravstvo, kjer je nastajalo omenjeno zakonsko skrpucalo. Vsekakor je članek s primerom hudega navzkrižja interesov vredno prebrati: da bi nam – če še ni – postalo jasno, kam vse se usmerja – in izgublja – naš davkoplačevalski denar.

Zakaj je tako zakonsko utemeljevanje novega poklica v zdravstvu za družbo korak skoraj petdeset let nazaj, zanesljivo vedo tisti, ki so se za to klinično delo z ljudmi po dobro premišljenem izobraževalnem modelu v zdravstvu doslej usposabljali. Ti so tudi v praksi spoznali občutljivost tovrstnega dela z ljudmi, možne pasti, z znanjem, potrebno senzibilnostjo ter z etično-moralnimi standardi prevzemali poklicno in osebno odgovornost zanj. Zato ti najbolje vedo, da se tudi h kirurškemu delu ne more pripustiti nekoga, ki sicer pozna kirurški instrumentarij, ne pozna pa ustroja človekovega organizma in ni razen nekaj knjig in poljudnih člankov nikoli od blizu povohal medicine. Se vam zdi to smešno? Žal pa je resnično. Prav na take razmere nas v slovenski družbi pripravljajo z njenega vrha – s spisanim zakonom – le da tokrat ne gre za telesno, pač pa za duševno zdravje. Kot da to za družbo ne bi imelo prave vrednosti. No, tako se v resnici obnašamo. Usposobljenost za svetovalno delo pač še ni usposobljenost za psihoterapevtsko delo.

In naj ta zapis zaključim s kratko anekdoto. Ko sem pred mnogo leti podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije na ljubljanski Medicinski fakulteti zaključevala z izpitom v dveh delih, pred dvema dvojicama strokovnih avtoritet s tega področja – dopoldan pred prof. Milčinskim in Bregantom in popoldan pred prof. Kobalom in Lokarjem, mi je žal prekmalu pokojni Lokar zastavil zvito vprašanje. Najprej mi je v grobem opisal primer pacientke z določenimi psihičnimi težavami, potem pa me vprašal: "No, kolegica, kaj bi vi kot terapevtka naredila v tem primeru?" Kot iz topa sem izstrelila: "Obvezno najprej vso psihodiagnostiko, standardizirano usmerjeno anamnezo." Vidno so se mu zableščale oči in vedela sem, da mi je uspeh na izpitu zagotovljen.

V tem je vsa poanta in razumni ljudje bodo razumeli, da ne moreš in ne smeš šariti po nečem, česar prej ne spoznaš. Pa naj gre za popravke v električnih napeljavah, napako na avtomobilu ali, kot v tem primeru, za psihoterapevtsko delo z ljudmi.

Dr. Zlatka Rakovec-Felser, klinična psihologinja, Maribor

Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Želite dostop do vseh Večerovih digitalnih vsebin?

Naročite se
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.