V politično-kapitalskem obračunu med državo in Petrolom bi se bilo najlažje (in na prvo žogo) priklopiti valjarju, ki melje čez največjega naftnega trgovca v državi. A v tem spopadu ne gre le za cene goriv, tudi ne le za (nespodobno visoke?) dobičke, temveč za razumevanje temeljne narave akterjev na obeh straneh.
Celo dokaj oseben se zdi ta obračun, saj se pod ostre izjave, ki letijo z ene in druge strani, podpisujeta predsednik vlade Robert Golob in predsednik Petrolove uprave Sašo Berger. Vlada da želi zaščititi kupno moč prebivalcev in blažiti inflacijo, Petrol pa, kot vsako delniško podjetje, stremi k dobičku. Spor, ki je izbruhnil ob rekordnih dobičkih Petrola, pa predvsem razkriva, kako tanka je lahko meja med legitimnim poslovanjem in v javnosti dojeto družbeno (ne)odgovornostjo nekega podjetja.
Predsednik vlade je večkrat poudaril, da Petrol ne more biti družbeno odgovorno podjetje, če ustvarja visoke dobičke na račun ljudi. A v osnovi gre tu za logiko dveh svetov: politika mora delati za ljudi, podjetje pa za dobiček. Ena stran (še posebej slabo leto pred volitvami) zbira politične točke, druga dividende. Kdo ima prav? Obe strani – in hkrati nobena povsem.
Petrol je v lanskem letu ustvaril okoli 130 milijonov evrov dobička. To ni kaznivo dejanje. To je rezultat poslovanja v sistemu tržnega gospodarstva. Tudi visoki dobički niso nujno simptom pohlepnosti – lahko so rezultat učinkovitega poslovanja, dobrega upravljanja ali - preprosto - ugodnih tržnih razmer. Vodstvo naftnega trgovca sicer vladi meče pod nos, da so marže pri prodaji goriv v Sloveniji najnižje v EU, trošarine pa med najvišjimi v primerjavi s sosednjimi državami.
Lahko bi se strinjali, da popolna regulacija cen goriv morda ni povsem potrebna. Kaj je bilo narobe z delno regulacijo, ki je domačinom vendarle zagotavljala polnjenje rezervoarjev po ugodnejših cenah, kot pa tujcem, ki so gorivo kupovali predvsem na avtocestnem omrežju? Nobene potrebe ni, da bi morali tudi tranzitni vozniki uživati ugodnosti vladnih ukrepov, če v njeno blagajno ne prispevajo skorajda nič.
Spor med vlado in Petrolom ni le politična predstava. Gre za konkretno vprašanje, kdo nosi breme draginje – podjetje, država ali potrošnik. Petrol, kot kažejo rezultati, breme prenaša razmeroma dobro. Čeprav so lani regulirane cene goriv pomenile nižje marže, je podjetje uspevalo z racionalizacijo stroškov, obvladovanjem tveganj in razpršenim portfeljem poslovanja. Kar ni le zasluga, pač pa tudi naloga uprave.
In napoved, da bo zaradi novih ukrepov vlade Petrol ob 30 milijonov dobička, je mogoče videti v luči, da je to "le" dobiček, ki ga je podjetje ustvarilo v prvem četrtletju leta. Je to torej res lahko razlog za napovedana zmanjšanja, celo ukinitve sponzorstev in donacij?
V družbi, kjer Petrol velja za enega največjih donatorjev, takšna poteza tudi sproži odpor. Ljudje ne vidijo bilanc, temveč športne klube, individualne športnike, društva in prireditve, ki bodo ostale brez doslej dragocenega vira. Če podjetja v kapitalizmu ne bi ustvarjala dobička, bi njihove uprave morale na zagovor k lastnikom. Zdaj jih pač na zagovor kliče ljudstvo, ki Petrol že od nekdaj dojema za "našega". A čeprav to še vedno je, je danes pač bolj kot v službi naroda v službi kapitala.