Ogrevanje je eden največjih, a pogosto spregledanih porabnikov energije. Po podatkih Eurostata in Statistični urad Republike Slovenije gospodinjstva porabijo kar 27 odstotkov vse energije, pri čemer več kot dve tretjini odpade prav na ogrevanje. Zato so spremembe na tem področju ključne za doseganje podnebnih ciljev.
V Sloveniji deluje 134 sistemov daljinskega ogrevanja, a nanje je priključenih le približno 17 odstotkov odjemalcev. To je bistveno manj kot na Danskem, kjer takšne sisteme uporablja kar dve tretjini prebivalstva. Razlika ni zgolj statistična – ima pomembne posledice za okolje in energetsko učinkovitost.
Zanašanje zgolj na elektriko pomeni tudi večjo izpostavljenost cenovnim nihanjem
Kar 85 odstotkov slovenskih sistemov daljinskega ogrevanja še vedno temelji na fosilnih gorivih, kot sta zemeljski plin in premog. Poleg tega velik del prebivalcev uporablja individualna kurišča, ki pogosto niso tehnološko ustrezna in prispevajo k onesnaženju zraka s prašnimi delci.
Elektrifikacija: rešitev ali nova težava?
Na prvi pogled se zdi, da je prehod na elektriko – predvsem s toplotnimi črpalkami – logičen korak. Vendar strokovnjaki opozarjajo, da tak pristop ni brez tveganj. Za celostno, učinkovito preobrazbo sistemov daljinskega ogrevanja samo elektrifikacija teh sistemov s toplotnimi črpalkami ne bo vzdržna, saj te že danes povečujejo konično odjemno moč. "Popolna elektrifikacija sektorja v obliki množične implementacije individualnih toplotnih črpalk bi lahko v Sloveniji pozimi povzročila tolikšno konično odjemno električno moč, da je elektroenergetski sistem preprosto ne bi prenesel. Ocene se gibajo okoli 4000 megavatov električne moči v vrhu porabe dneva," opozarja mag. Uroš Salobir, direktor področja za strateške inovacije v družbi ELES.
Za primer: januarja letos je Slovenija dosegla najvišji konični odjem električne energije, ki je znašal okoli 2300 megavatov. Če bi večina gospodinjstev prešla na električno ogrevanje, bi ta številka lahko eksplodirala. "Ljudje pogosto niso pozorni na to, kaj to pomeni za celoten energetski sistem," je opozoril Salobir in dodal: "Pozimi raba energije za ogrevanje ne sovpada s proizvodnjo iz sončnih elektrarn. To neskladje pomeni večjo odvisnost od električnega omrežja, velikih proizvodnih virov in hranilnikov energije." Posledica so višji stroški za uporabnike. Zgolj širitev omrežja torej ne rešuje težave. "Tudi če podvojimo ali potrojimo omrežje, a ostanemo pri neoptimalnih virih, problema nismo rešili," pravi sogovornik.
Zakaj ena rešitev ni dovolj
Zanašanje zgolj na elektriko pomeni tudi večjo izpostavljenost cenovnim nihanjem. Če je gospodinjstvo odvisno le od enega energenta, postane ranljivo – še posebej v času energetske krize. ELES in danski operater ENERGINET v skupni študiji zagovarjata integriran energetski pristop k razogljičenju ogrevanja, ki temelji na povezovanju sektorjev elektrike, toplote in plina. Takšni sistemi poleg zmanjševanja emisij povečujejo tudi odpornost na cenovne šoke, saj omogočajo uporabo različnih energentov in zmanjšujejo potrebe po velikih infrastrukturnih vlaganjih, kar dolgoročno znižuje stroške za uporabnike. Ključno vlogo ima pri tem daljinsko ogrevanje, ki ne deluje več kot samostojna tehnologija, temveč kot platforma za povezovanje različnih virov v fleksibilne, večenergijske sisteme z možnostjo preklapljanja med energenti.
"Integrirani energetski sistemi omogočajo prehajanje med energenti – danes plin, jutri biomasa, v prihodnje vodik. Hkrati omogočajo izrabo odpadne toplote in sezonsko shranjevanje energije," pravi Uroš Salobir.
Slovenija med potencialom in izzivi
Slovenija ima za prehod na sodobne ogrevalne sisteme dobre pogoje, a tudi precej izzivov. Med prednostmi je razpoložljivost biomase, ki že danes predstavlja pomemben vir energije. Po drugi strani pa ostaja ogrevanje razdrobljeno, z veliko individualnimi sistemi.
Ključno vlogo bodo v prihodnje igrale energetske skupnosti – povezave med občinami, podjetji in gospodinjstvi, ki skupaj proizvajajo, upravljajo in porabljajo energijo. Takšni modeli omogočajo večjo neodvisnost in boljšo izrabo lokalnih virov.
Strokovnjaki želijo v prihodnjih letih s pilotnimi projekti v manjših slovenskih mestih dokazati, da je mogoče vzpostaviti stabilne in cenovno dostopne sisteme ogrevanja, ki so konkurenčni individualnim rešitvam. Ključ bo v pametni kombinaciji tehnologij: obnovljivi viri, odpadna toplota, hranilniki energije in učinkoviti sistemi upravljanja.
Prihodnost: manj odvisnosti, več sodelovanja
Ogrevanje prihodnosti ne bo temeljilo na eni sami tehnologiji, temveč na sodelovanju različnih sistemov in deležnikov. Elektrika bo pomemben del rešitve, a ne edini. Ključna bo fleksibilnost – sposobnost sistema, da se prilagaja razmeram, izkorišča lokalne vire in hkrati ohranja stabilnost ter dostopne cene.
Čeprav je pot do tja zahtevna, je jasno: brez celovitega pristopa in povezovanja sektorjev Slovenija ne bo mogla doseči trajnostnega in zanesljivega sistema ogrevanja.
