Večer navigacija.
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

V profilu si lahko urejate vaše osebne nastavitve (temni način, horoskop).

Naprej.

(INTERVJU) Ana Drev: Marsikdo ni vedel, da jaz stojim za blagovno znamko

Mitja Sagaj Mitja Sagaj
02.06.2025 05:00

Nekdanja smučarka Ana Drev je danes uspešna podjetnica, ustanoviteljica blagovne znamke Snow Monkey, ki pa nerada stopa v ospredje. Raje se pojavlja skozi dovršene izdelke.

Poslušaj
Dobrodošli na naročniški strani vecer.com.

Dostopajte do knjižnice 20 priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na v članku.

Ana Drev: "Ključno se mi zdi, da se obdaš z ljudmi, ki na določenih področjih vedo več kot ti." 
Ana Drev: "Ključno se mi zdi, da se obdaš z ljudmi, ki na določenih področjih vedo več kot ti." 
Alen Rojht

Še preden se ozreva na vašo poslovno pot, me zanima, ali kaj pogrešate smučanje? 

"Pogrešam sneg, pogrešam naravo, smučanje zase, ne pogrešam pa tekmovanja." 

Je bila pa vaša športna kariera gotovo pomembna popotnica tudi za vašo podjetniško pot. Kaj vse vam je dala, kar lahko danes s pridom izkoriščate tudi na svoji podjetniški poti? 

"Zagotovo je veliko stvari, ki sem jih lahko potegnila iz športa, je tudi dosti stvari, za katere sem bila prikrajšana, pa jih nisem znala, ko sem se podala v posel. Bom rekla, da so bile prednosti in slabosti. Sem bila pa res zelo neizkušena, kar zadeva posel, ampak po drugi strani pa mi ni bil nikoli problem več delati, delati med vikendi, imeti, bom rekla, klasične startupovske urnike. To pa je iz športa, ja." 

Po sedmih letih delovanja podjetja verjetno dobro poznate poslovno okolje. Kako sta šport in posel kakorkoli primerljiva? Kje so vzporednice, kaj je podobno? 

"Ogromno truda kot posameznik vložiš v šport, dinamika posla je zelo podobna tisti v športu. Je pa šport bolj nepredvidljiv. Če se tam kaj zgodi, 'te zadene' na polno; tam nekaj načrtuješ, delaš v tej smeri, potem pa pride trenutek, ko se zgodi poškodba in je konec. Tega v podjetniški karieri nisem doživela. So vzponi in padci, ampak nič se ne zgodi čez noč. V psihološkem smislu je v športu zelo težko, predvsem na dnevni ravni, medtem ko gre v poslu za bolj dolgotrajne spremembe. So tudi lahko stresne, sploh ko se krivulje obrnejo navzdol, in če traja to daljše obdobje, lahko pusti določene psihične posledice." 

Podjetniki, predvsem startuperji, po navadi rečejo, da je podjetniška pot kot vožnja z vlakcem smrti. Morda se vam to ne zdi tako strašno, ker ste delovali v tako adrenalinskem, nepredvidljivem športu? 

"Morda pa res, ja. Kakor sem rekla, v športu imaš določene časovnice, smernice, cilje, ampak včasih se pa res nekaj zgodi tako hitro, da je nemogoče to predelati. Delaš recimo osem mesecev in se potem poškoduješ, pa si naenkrat doma, v postelji. Z vidika adrenalina in vzponov ter padcev sem res marsikaj doživela v športu in velikokrat me kdo vpraša, ali mi je bilo težje v športu ali je težje v poslu. Mogoče bi celo rekla, da mi je bilo težje v športu. Oziroma mogoče se mi je zdelo težje biti dober in uspešen v športu. Kajti tam je veliko dejavnikov, ki se morajo 'poklopiti'. Tudi v poslu, seveda, ampak v športu lahko že ena stvar poruši vse." 

V športu je veliko na tem biti dober, najboljši. Se tudi v poslu merite s kom? Tudi Snow Monkey tekmuje s konkurenco; si rečete, biti moramo boljši od teh in onih? 

"Moja podjetniška pot je zelo zanimiva oziroma meni se zdi zanimivo, da sem se tukaj znašla, ker to nikoli ni bila moja želja. Nikoli nisem rekla, želela bi biti podjetnica, rada bi imela podjetje, rada bi ustvarila toliko in toliko prometa. Velikokrat slišim od koga, da je bila to zanj življenjska želja. Sama te želje nikoli nisem imela. Zdelo se mi je, da je moja življenjska želja biti dobra športnica, v poslu sem se znašla po spletu okoliščin. Tudi zato zdaj cilji, kaj moram doseči, niso tako veliki. To ne pomeni, da sem v tej zgodbi kot pasiven potnik, vendarle imam odgovornost do podjetja in do zaposlenih pa tudi do dela, ampak nisem pa pod pritiskom, da moram nekaj imeti. Glede ciljev in svoje poti sem v poslu dokaj neobremenjena."

Ste pa razmišljali, kaj bi želeli po koncu kariere delati? Ste imeli vizijo sebe v prihodnosti kot upokojene športnice? 

"Moja želja je bila, da dokončam študij, pa ga nisem. In bolj ko leta tečejo, manj sem prepričana, da se bo to zgodilo. Ampak prvi cilj je bil dokončanje študija, a sem vmes začela zgodbo Snow Monkeyja, ki je zaradi športa prvi dve leti stagniral oziroma se je razvijal zelo počasi. Sama nisem imela znanja, tudi moj partner ni bil poslovnež z dolgoletnimi izkušnjami, da bi oba podjetju zagotovila zagon, ki ga na začetku potrebuje. Sama sem razmišljala o tem, zavedala sem se, da kariere ne bi želela zaključiti čez noč, kajti na to se je treba malo pripraviti, predvsem v glavi. Sem bila pa vselej inovativna, po svetu sem hodila z odprtimi očmi, da sem lahko opazovala, kako stvari potekajo. In sem spoznala, da na trgu manjkajo termosteklenice, ki bi bile res enostavne za uporabo v športu; se pravi kot bidon, ne pa kot klasična termovka. Iz tega sem izhajala in nekako dobila tudi povezavo z dobavitelji. Ko sem bila na Japonskem, sem videla te snežne opice (japonski makaki, op. a.), ki se kopajo v naravnih vrelcih, iz tega je izhajala ideja o toplo-hladnem. In tako se je začelo." 

Ana Drev: "Nov zamašek na primer razvijamo že tri leta. So stvari, ki res dolgo trajajo, ampak ni pa to odvisno od nas."
Alen Rojht

Skoraj neverjetno se zdi, da česa takega še ni bilo na trgu. Je pa trg potem potrdil pravilnost vaše ugotovitve. Kakšna je konkurenca danes, nekaj let po vašem lansiranju prvih izdelkov? 

"Veliko več je konkurence. Tedaj je bilo nekaj podjetij v Ameriki, ki so delala podobne stvari, ampak v Evropi trg sploh ni bil zasičen. Zdaj je precej bolj zasičen, tudi ta ameriška podjetja so prišla v Evropo. Se mi pa zdi, da smo mi še ujeli vlak, da smo prišli na trg v času, ko ta še ni bil toliko zasičen." 

In danes ste prisotni tudi v tekmovalnem športu? Vaše nekdanje sotekmovalke oziroma današnje profesionalne smučarke uporabljajo vaše izdelke? 

"Smo prisotni, kajti tudi druge tekmovalke so imele enako potrebo. Zdaj smo tudi opremljevalci slovenske smučarske reprezentance, zdi pa se mi tudi, da mi je znamko in izdelke uspelo razširiti med druge športnike." 

Izjemno dobro poslujete; leta 2023 ste skoraj podvojili prihodke iz leta 2022, lani potem skoraj podvojili prihodke iz leta 2023, kakšno je letošnje leto? Omenjate, da gre predvsem za darila v času obdarovanj; torej najboljši del leta še prihaja? 

"Vse se nam je obrnilo v zadnjem času, postali smo podjetje, ki ima celoletno prodajo, kar je super. Še vedno bo glavnina prometa osredotočena na november in december, ker takrat tudi podjetja kupujejo naše izdelke za poslovna darila, ljudje kupujemo božična darila. Smo pa zelo uspešno dodali poletno sezono, kajti tudi poleti je fajn, če se pijača ne segreje. Podjetja pa tudi že kupujejo ta darila za druge priložnosti, kar je skozi celo leto. Zato tudi že po prvi polovici leta vidimo, kakšna približno bo situacija v poslu. Super je letos, znova je rast. Smo osredotočeni na rast, v tej smeri delujemo tudi na marketinškem področju, je pa ta rast še zmeraj zmerna. Nočemo recimo v enem letu povsem zavzeti trga in pa za petkrat povečati podjetje. Tudi s partnerjem nisva več sama v podjetju in več ko je zaposlenih, manj je na nama." 

Kako izbirate sodelavce? 

"Zelo pomembno se mi zdi, s kom sodeluješ. V zadnjem letu sva spoznala par fajn ljudi, ki nama res pomagajo v poslu. Ključno se mi zdi, da se obdaš z ljudmi, ki na določenih področjih vedo več kot ti." 

Se še identificirate kot startup? 

"Kaj pa vem, o tem nisem razmišljala." 

Ste še tako agilni, kot ste bili prvi dan, ali že manj? 

"Zdi se mi, da se še vedno vsi zelo hitro obrnemo. Je pa najtežji del razvoj produkta; to vedno traja zelo dolgo in tega tudi sama prej nisem vedela. Določene stvari razvijamo tudi dve, tri leta. Nekaj, kar danes lansiramo, smo razvijali zadnji dve leti. Nov zamašek na primer razvijamo že tri leta. So stvari, ki res dolgo trajajo, ampak to ni odvisno od nas. Narediti moramo namreč zamašek, ki je potem tudi dejansko izvedljiv v proizvodnji. Nekdo do podrobnosti nariše, kako naj bi zamašek izgledal, da bo lep, da se bo lepo podal na našo flaško, da bo vse vizualno skladno, in potem mora v sodelovanju z inženirjem to nastajati, da on sproti potrjuje, da je to mogoče tudi izdelati. Da je mogoče narediti kalup, v katerega se potem zamašek ulije. Hkrati mora zamašek tesniti, vse mora biti pravilno izvedeno. In ko vse razvijemo, damo dobavitelju, da to izdela. In kljub temu da mi mislimo, da bo to izvedljivo, nam lahko dobavitelj reče, da se to ne da." 

Se torej leta 2025 še zgodi, da česa ni mogoče izdelati? 

"Se zgodi, ja. Očitno imamo previsoke zahteve. Včasih se potem z dobaviteljem 'bockamo' za milimetre, ampak zamašek je za nas tudi dizajnerski dodatek, ne gre zgolj za funkcionalnost. In ta del gre pri nas res počasi. Se pa pri drugih stvareh, predvsem pri marketingu, lahko zelo hitro obrnemo." 

"Zdi se mi, da mi je zdaj v poslu lažje, kot mi je bilo pred tremi leti. Predvsem zato, ker sem dobila sodelavce in sem lahko določene stvari spustila," pravi sogovornica.
Alen Rojht

Vaši izdelki so iz nerjavečega jekla, proizvodnja pa poteka na Kitajskem, kajne? 

"Tako je. Naša termovka je narejena iz visokokakovostnega nerjavečega jekla, to je enak material kot za kuhinjske posode. Se pravi, da ne rjavi, ne prenaša okusov. Gre za zelo kvaliteten material in vakuumsko izolirano nerjaveče jeklo izdelujejo samo na Kitajskem. To pomeni takšno z dvojno steno, med tema dvema stenama je ujet zrak in ta zrak ustvari temperaturno izolacijo. Vsa proizvodnja je skoncentrirana tam in nimamo možnosti, da bi proizvajali kjerkoli drugje. Sama sem si želela proizvajati, najprej sem celo iluzorno mislila, da to delajo v Sloveniji. Sem bila pa potem zelo presenečena nad nivojem naše tovarne, ker je res vse tako lepo, čisto. Tudi si nisem predstavljala, da je proces proizvodnje flaške tako dolg; koliko strojev je potrebnih, da dobimo na koncu flaško. Proces je res dolg." 

Podjetniki pravijo, da je dokaj enostavno priti do partnerja na Kitajskem. Kako enostavno je bilo to za vaju? In kaj zdaj terja ta odnos? Vidva redno obiskujeta Kitajsko? 

"Midva sva po nekem, bom rekla, srečnem naključju prišla do enega proizvajalca, ki smo ga nato po dveh letih zamenjali. Začeli smo delati s podjetjem, ki je bilo zelo mlado, ustanovljeno leta 2019, ki je bilo hitro rastoče podjetje in je veliko pozornosti namenjalo inovacijam. Tudi sami imajo blagovno znamko. Enkrat letno greva tja, malo zaradi negovanja odnosov, malo zaradi reševanja ključnih stvari, ki jih moramo urediti. Tudi letos imamo namen poleti iti tja zaradi omenjenih zamaškov, ki jih zdaj izdelujemo že tri leta, pa še niso na trgu. Zelo sem presenečena nad Kitajsko v pozitivnem smislu." 

V tem času niste imeli resnejših problemov? Ali ste morali kdaj udariti po mizi? 

"Z njimi imamo v bistvu večne borbe. Ampak niso tako grozne, da jih ne bi mogli premostiti. Mi smo zelo občutljivi za kakovost. Veliko je inšpekcij v tovarni, preden gre naše blago na ladjo, sami plačamo neodvisno inšpekcijo, da še enkrat vse pregleda. Kljub temu so nenehno težave, vendar jih rešujemo." 

Od začetka ste kar razširili paleto izdelkov. Od flašk ste do danes nabor izdelkov precej povečali. Je pri tem obsegu še možno držati fokus? Ostajate pri tem obsegu ali boste na trgu preverili potencial in po potrebi tudi kaj umaknili? 

"Zelo pazimo, kak asortiman dajemo v našo blagovno znamko. Ne bi rada, da bi prodajali vse. Držimo se okvirja termo izdelkov, zato imamo termo steklenice, termo torbe, termo posode, termo lončke, ostajamo v tem segmentu. To je naš fokus - kar mora ostati osrčje naše blagovne znamke. Je pa veliko idej, kako bi še lahko razširili ta nabor. Zdi se mi fajn, da imamo več izdelkov, kajti če je stranka zadovoljna s termo flaško, bo mogoče tudi s termo posodo. Obstoječim strankam hočemo ponuditi še kaj več." 

Preverite prej na trgu, kateri izdelki bi še bili zanimivi? 

"Moja naloga je, da sem seznanjena s tem, kaj se dogaja. Maksimalno skušam slediti temu, kar se dogaja na trgu, kaj bi sodilo k naši blagovni znamki. In imam že občutek, ali bo nekaj šlo ali ne. Nobenega proizvoda še nismo umaknili, vendar pa zelo previdno vstopamo z novimi produkti. Pazimo, da v prvi fazi ne naročimo preveč."

Kako je zdaj videti nabor izdelkov za naprej? Za koliko časa vnaprej imate produktni plan? 

"Manjši ko smo bili, bolj smo delali vse 'na horuk'. Večji ko smo, več imamo časa, tudi sama imam malo več časa, da si lahko postavimo časovnice za daljše časovno obdobje. Kar bo prišlo ven letos jeseni, sem razvijala lani oktobra ali novembra. Za eno leto vnaprej imamo časovnico, hkrati pa približno vem, kaj bi delali čez dve leti. Okvirji so; bolj ko si pripravljen, bolj ko si strukturiran, boljše je delati." 

Kako velika je zdaj ekipa? 

"Šest nas je, imamo pa tudi še kar nekaj zunanjih sodelavcev, ki pomagajo projektno." 

Ob razvoju, oblikovanju in financah je verjetno pomemben tudi marketinški del. Kako izbirate kanale, preko katerih nato nagovarjate kupce? Kako ste izdelali prodajni lijak, da kupce pripeljete do nakupa? 

"Ko sva začela, sem bila sama za vse. Tudi zato nam po moje ni šlo. (Smeh) Na začetku ni šlo. Marketing meni ni blizu, obstajajo posamezniki, ki so v tem veliko boljši. Ker pa dajem velik poudarek estetiki in ker vem, kakšen Snow Monkey ne sme biti, sem vzpostavila smernice glede marketinga. Tako da skrbim za ta kreativni del, kar zadeva fotografije, videe, medtem ko pospeševanje preko kanalov ni v moji domeni, ker pač nisem tako dobra v tem. Tudi težko mi je to spremljati, kajti ta del si preveč jemljem k srcu in potem sem s tem zelo obremenjena." 

Vlagati je treba v vsakega kupca, kako vi najlažje pridete do kupcev? Preko družbenih omrežij, preko vplivnežev? 

"Pokrivamo vse te kanale. Tukaj obstajata dva profila podjetij; eden, ki gradi blagovno znamko, in drugi, ki zgolj prodaja. S tem mislim predvsem spletne trgovine, ki nekaj preprodajajo. Razvoj je precej počasnejši, če gradiš blagovno znamko. Sama sem začela tako, da sem našo flaško športnikom podarila. In so potem oni razširili to informacijo. Imeli pa smo tudi veliko sreče, ker nas je nekaj dobrih trgovin zelo hitro sprejelo in smo s tem dobili potrditev, da lahko pridemo v trgovine. S tem smo se pozicionirali, nato smo začeli oglaševati na spletu. Ne toliko s prodajnimi oglasi, bolj na nivoju znamke. In ko smo si lahko privoščili več oglaševanja, smo šli v malo bolj agresivno spletno oglaševanje, od mikro do večjih vplivnežev. Smo se pa tudi organsko razširili. Ljudem je bila znamka Snow Monkey nekako simpatična, všeč jim je tudi flaška, ki se lahko zelo nevsiljivo pojavi povsod. Če se kjerkoli kdorkoli pojavi z našo flaško, je to nevsiljiv branding. Mi smo se začeli zelo nevsiljivo pojavljati in se je potem naša zgodba začela organsko širiti. Ljudje so znamko vzeli za svojo. Ne moreš pa graditi samo na tem. Moramo vlagati v oglase, celostno moramo zajeti trg." 

V kolikšni meri se vam zdi, da ste tudi vi sami blagovna znamka, ki pomaga svoji blagovni znamki? Nekdo si bo mislil, Ana Drev gotovo ne bo zastavila svojega imena za nekaj, kar ni v redu.  

"V določeni meri je zagotovo bila pomoč, da sem jaz naredila preboj s Snow Monkeyjem, je pa res, da sem se v tej zgodbi minimalno izpostavljala. Sem človek, ki ni rad v ospredju. Nisem rada obraz nečesa, to mi ni blizu, kljub temu da sem bila skozi šport izpostavljena. Ampak tam je bila to posledica rezultatov, ni pa to moje primarno okolje, v katerem bi se dobro počutila. In tudi ko sem začela graditi blagovno znamko, sem šla nekajkrat preko sebe, morala sem se izpostaviti bolj. Vsekakor pa nisem nekdo, ki bi se začel pojavljati na oglasih. V prvih letih zelo veliko ljudi ni vedelo, da jaz stojim za tem. Mogoče vidim kot enega večjih uspehov to, da Snow Monkey ni zgrajen samo na mojem imenu oziroma da je zelo majhen del bil zgrajen na tej osnovi. Saj ne, da imam namen prodati to blagovno znamko, ampak lahko pa dokaj enostavno izstopim iz te zgodbe. Spet - ne da zdaj o tem razmišljam, ampak manj ko sem vpletena, manj ko to sloni na mojem imenu, lažje bi se to zgodilo. Je pa to šlo z roko v roki s tem, da sem nerada izpostavljena in da težko grem preko sebe." 

O prodaji podjetja, čemur v startup okolju rečejo exit, torej še ne razmišljate, čeprav je to morda nek logičen korak za startup. Zakaj ne? 

"Zdi se mi, da mi je zdaj v poslu lažje, kot mi je bilo pred tremi leti. Predvsem zato, ker sem dobila sodelavce in sem lahko določene stvari spustila. V tem trenutku se mi res zdi fajn, mislim, da se imamo fajn, in nimam potrebe, da bi to izpustila iz rok." 

O proizvodnji sva že govorila, danes je vaše podjetje na Polzeli, ste na pogorišču tamkajšnje nekdanje tovarne nogavic. Tam živi določena podjetniška aktivnost, ampak glede na povedano, možnosti, da bi vaša proizvodnja kadarkoli, kljub velikim prostorom, ki na Polzeli so na voljo, prišla v Slovenijo, ni? 

"Res dvomim o tem, ker je to res tak ustroj, potrebna je takšna tehnologija, da bi bilo vse preveč kompleksno. Morda bi lahko prestavili le proizvodnjo komponent, recimo zamaška. Ali pa bi izdelovali zamaške iz reciklirane plastike. Zdaj namreč razvijamo zamašek iz reciklirane plastike, in če bi se tukaj s kom povezali, bi lahko bila proizvodnja pri nas. Ampak ko govorimo o nerjavečem jeklu, pa trenutno res ne vidim opcije." 

Ko govorimo o nerjavečem jeklu. Ali je to lahko izdelano iz recikliranih materialov? 

"Smo v pogovorih, če bi lahko šli v to opcijo, je pa jeklo, ki ga zdaj uporabljamo za proizvodnjo, možno reciklirati." 

Trajnost vendarle je vedno bolj pomembna tema? 

"Tudi sama menim, da je to zelo pomembno; ko sem začela to zgodbo, se mi je zdelo zelo pomembno, da naredim izdelek, ki ima trajno garancijo, kar za seboj potegne toliko in toliko manj uporabe plastenk. Saj je mogoče uporabljati steklenico, a steklo ni tako priročno za prenašanje. Tudi plastenko lahko večkrat napolniš, ampak plastenka za enkratno uporabo je namenjena enkratni uporabi, ker je narejena iz tako tanke plastike, da čez čas ta plastika začne prehajati v tekočino, kar res ni zdravo. Nerjaveče jeklo je poleg stekla edini material, ki ne prehaja v tekočino, je zdrav in neoporečen." 

Kaj je bila za vas najbolj boleča, a hkrati najbolj dragocena izkušnja v poslu? 

"Bilo je kar nekaj bolečih, ampak mogoče bi rekla, da je bila moja izkušnja najbolj boleča v tem, da ko sem se podala v posel, nisem imela znanja. Zato je bilo potem zelo težko najti nekoga oziroma presoditi, s kom se povezati, kdo je tisti, ki ima znanje, kdo pa več govori, kot ti dejansko lahko pomaga. Ta cikel neizkušenosti v poslu je bil zame zelo boleč, ker nisem imela nikakršnega znanja o podjetništvu, nikakršnega znanja, kako narediti podjetje. Potrebovala sem kar dosti časa, da sem prišla na nivo podjetnika, še vedno pa se mi zdi, da mi veliko podjetniških veščin manjka, ker nimam kilometrine. V smučanju sem imela povsem druge prioritete, pilila sem povsem druge kvalitete. Se mi pa zdi pomembno, da sem se po vsaki boleči izkušnji ali pa po padcu – od katerih nobeden ni bil usoden – vedno pobrala in da sem zelo malokdaj ponavljala napake."