V predavanju je osvetlila prehod tako imenovane precizne onkologije od napredovalih v zgodnje oblike nedrobnoceličnega pljučnega raka. Za bolnike z napredovalim nedrobnoceličnim rakom pljuč se danes priporoča molekularno profiliranje z uporabo tehnologije sekvenciranja naslednje generacije (NGS) za odkrivanje širokega nabora molekularnih tarč. Že dolgo namreč vemo, da tumor pljuč ni ena, temveč biološko zelo raznolika bolezen. In ker tarčna zdravila za nekatere od teh sprememb zdaj prehajajo v adjuvantno terapijo (po operaciji), na primer zaviralci tirozin kinaze (TKI) EGFR in preureditve ALK, je vse večji poudarek na molekularnem testiranju pri zgodnjem nedrobnoceličnem raku pljuč, je dejala profesorica. Podobno se zdravljenje prilagaja tudi izraženosti PD-L1 in morda postaja vse pomembnejše, tudi ob širitvi imunoterapije v zgodnejšo obliko bolezni (po operaciji).
Kot je dejala, je imela srečo, da je lahko sodelovala v številnih raziskavah in preizkušanjih, ki so pripomogli k hitremu napredku precizne onkologije. Bila je zraven leta 2009, ko je španska skupina za pljučnega raka odkrila mutacije EGFR pri 16,6 odstotka bolnikov s pljučnim rakom in sklenila, da je izvedljivo obsežno presejanje mutacij EGFR. Sodelovala je pri razvoju zdravil, tako imenovanih zaviralcev tirozin kinaze prve generacije in tudi naslednjih, med njimi zelo uspešnega zdravila osimertinib, s katerim so zdravili bolnike, ki so razvili odpornost proti zaviralcem prve generacije. Odkritje preureditev ALK pri nedrobnoceličnem raku pljuč je po njenih besedah odprlo več priložnosti za razvoj novih tarčnih učinkovin. Tako je sodelovala pri razvoju zaviralcev tirozin kinaz s preureditvijo ALK, krizotinibom, brigatinibom in lorlatinibom. Od najnovejših je sodelovala pri razvoju trastuzumaba deruktekana za mutacije HER2 in številnih drugih novejših tarčnih terapijah.
S ponosom je povedala, da je pri zgodnji fazi bolezni sodelovala v ključnih preskušanjih z adjuvantno imunoterapijo (po operaciji) in tudi z neoadjuvantno imunoterapijo (pred operacijo).
Posebej je za precizno medicino poudarila pomembnost večje uporabe NGS, pri čemer se ji zdi sodelovanje patologov in molekularnih biologov bistvenega pomena za razlago rezultatov in izbiro zdravljenja ter reševanje drugih praktičnih vprašanj glede preiskav. Obravnava pljučnega raka v napredno mislečem multidisciplinarnem timu se ji zdi za napredek najpomembnejša. Po njenem mnenju se bodo tudi preiskave, kot sta tekoča biopsija (kjer se rakave celice iščejo v cirkulirajoči se krvi, in ne v tumorju, kjer je potreben vzorec z biopsije) in analiza brezceličnega DNK, bolj uporabljale ne le pri začetnih testiranjih in preiskavah odpornosti proti zdravljenju pri posameznih bolnikih, ampak tudi pri določanju obsega bolezni po operaciji.
