"Številni prijatelji so pohvalili moje zapise in izbor tem, o katerih sem pisal, pa tudi sam sem se včasih hotel spomniti, o čem sem pisal, in sem moral pobrskati po mapi, kjer imam shranjene svoje objave," Alojz Filipič razloži, zakaj se je odločil izdati knjižico, v kateri je zbral dvanajst prispevkov, ki so bili v Večerovi rubriki Pisma bralcev objavljeni med aprilom 2022 in decembrom 2025. Z geslom Zgodovina je naša najboljša učiteljica! je pospremil objavo razmišljanj, ki so se mu porodila ob branju najrazličnejših strokovnih knjig, večinoma povezanih z razvojem človeštva, saj ga ta tematika že od nekdaj fascinira. Tudi z naslovnico je ponazoril tematiko, izbral je fotografije egipčanskih piramid, katedrale Notre-Dame v Parizu, prihoda človeka na Luno in prenosnega računalnika. "Zame je bila gradnja piramid neverjeten dosežek, primerljiv poti na Luno, ampak najbolj me je šokiralo, da so navadne ljudi, ki so se uprli temu težaškemu delu, obsodili na smrt kot nevernike, češ da niso hoteli častiti boga Amona. In vso nadaljnjo zgodovino zaznamuje enak omalovažujoč odnos do navadnega delavca, pogosto v imenu vere. Še po 4500 letih se pri tem ni nič spremenilo," razmišlja sogovornik, ko ga obiščemo v domači Gornji Radgoni.
S potovanji si širi obzorja
O temah, ki ga zanimajo, mnogo bere in debatira s soprogo Marijo, s katero deli tudi ljubezen do športa in potovanj, na katerih si, kot pravita, širita obzorja. V Radgoni in med poznavalci vinskih zgodb v Sloveniji in tujini je Alojz Filipič sicer poznan kot nekdanji vodilni enolog podjetja Radgonske gorice, odgovoren med drugim za uvedbo izraza penina. To je sicer tema za kak drug članek, vendar kaže, kako pomembni so vseživljenjsko izobraževanje, odprtost za novosti, družabni stiki in skrb za zdravje, da posameznik še po osmem križu ohranja bistrost duha in telesno kondicijo. In ne nazadnje tudi navdušenje za branje in deljenje svojih misli. "Že v službi sem pogosto kaj napisal, tudi strokovne prispevke, govore in podobno, pisanje mi kar leži," skromno pove sogovornik in doda, da večine ljudi zgodovina sicer ne zaposluje toliko kot njega, zato se o tovrstnih temah v družbi ne pogovarjajo pogosto.
Vzorci se ponavljajo že tisočletja
Zdi se mu tudi, da zanimanje veliko ljudi seže v zgodovino le toliko, kolikor se je osebno spomnijo, kar Filipič imenuje "spomin muhe enodnevnice". Pravi, da ga je k pisanju o zgodovinskih temah pred leti spodbudil prispevek po televiziji, v katerem je ženska z Bližnjega vzhoda naštevala, da bi želela živeti v deželi brez vojske, politike in vere. Iz izkušenj in prebrane literature je ugotovil, da so take "rajske razmere" nazadnje vladale v prazgodovini, ko so bili ljudje še lovci in nabiralci in niso poznali religij, ki po njegovem mnenju vnašajo razdore med ljudi. "Religije in ideologije dopuščajo zelo malo svobodnega razmišljanja, pogosto pa so se v njihovem imenu začenjale vojne, ki prinašajo samo zlo. Vsaka nova ideologija je nasilno obračunala s svojimi predhodniki, nobena pa se nikoli ni ukvarjala z lastnimi napakami," opisuje sogovornik. "Obenem pa je človek sposoben tako neverjetnih dosežkov v umetnosti, znanosti, tudi za to so po svoje zaslužna verstva, saj so tudi zaradi gradnje in opremljanja piramid, cerkva in podobnih objektov ljudje izumljali nove stvari, napredovali v arhitekturi, tehniki. Zaradi združevanja ljudi v skupine pod okriljem ene vere sta se razvila govor in pisava. Le odnos do najnižje plačanih ostaja ves čas in v vseh kulturah nespremenjen," meni Alojz Filipič.
Z razgledanim in preudarnim sogovornikom z bogatimi izkušnjami bi lahko načeli še številne teme, poslovimo pa se z željo, da bi svoja razmišljanja še dolgo delil z drugimi bralci Večera. Tako bo morda še katerega somišljenika spodbudil k prebiranju literature o zgodovini in premisleku o njenih naukih. Da se bomo iz nje vendarle česa naučili.
