Pri nekaterih bolnikih, predvsem z imunogenimi raki, pomembno podaljša preživetje, v nekaterih primerih celo zazdravi napredovale oblike rakave bolezni. Kaj pravzaprav je imunoterapija in kako deluje, smo se pogovarjali z internistično onkologinjo prof. dr. Janjo Ocvirk z Onkološkega inštituta Ljubljana.
»Imunoterapija so vse metode zdravljenja oziroma postopki, s katerimi spodbujamo človeku lasten imunski sistem, da se bojuje proti rakavim celicam – jih uničuje oziroma jim onemogoča, da se množijo,« pojasni in doda, da je imunoterapija v onkologiji krovno ime za štiri velike skupine oblik zdravljenja:
- Citokini: ti spodbujajo nespecifične imunske stimulacije: interferoni, interlevkini. Ta zdravila so pri zdravljenju rakavih bolezni včasih uporabljali, vendar so bila precej manj učinkovita kot sodobna imunoterapija.
- Cepiva: preizkušala so se različna cepiva, med zadnjimi tudi mRNA. Letos je bilo denimo v ZDA registrirano novo cepivo mRNA, ki se uporablja pri dopolnilnem zdravljenju melanoma.
- Adoptivni celični transferji: gre za eksperimentalno metodo, pri kateri človeku odvzamejo imunske celice iz telesa, jih preoblikujejo in nato vrnejo bolniku.
- Inhibitorji imunskih nadzornih točk: gre za večjo skupino zdravil, ki se že uporablja v klinični praksi. Obstaja več inhibitornih in stimulativnih nadzornih točk imunskega sistema. Prvi skupini sta kontrolna točka CTLA-4 in PD-1/PD-L1.
Delovanje inhibitorjev imunskih nadzornih točk
»Rakaste celice se poskušajo skriti pred imunskim sistemom tako, da prekrijejo antigene, saj jih potem celice imunskega sistema ne prepoznajo. Poleg tega poskušajo zavirati celice imunskega sistema, in sicer z vzpostavitvijo povezave, ki zavira imunski sistem: PD-L1 povežejo s PD-1. Če to povezavo preprečimo, tako da bodisi na ligand PD-L1 bodisi na receptor PD-1 vežemo protitelo, potem do te povezave ne more priti, s tem pa se sprožijo oziroma stimulirajo celice imunskega odgovora, da uničujejo rakaste celice,« razloži prof. dr. Janja Ocvirk.
Imunoterapija se uporablja predvsem pri zdravljenju bolj imunogenih rakov. Sprva se je uporabljala pri zdravljenju melanoma, pljučnega raka in pri uroloških rakih. Nato se je razširila v zdravljenje nemelanomskih kožnih rakov, Hodgkinovega limfoma, raka glave in vratu, prostate, karcinoma Merklovih celic, raka jeter, žolčevodov, požiralnika in želodca, eno podskupino bolnikov s kolorektalnim rakom, eno podskupino bolnic z rakom dojk ter za zdravljenje ginekoloških rakov.
Izbiranje zdravila za posameznega bolnika
Kot je pojasnila prof. dr. Janja Ocvirk, se v onkologiji uporabljajo tri velike skupine zdravil: kemoterapija, tarčna zdravila in imunoterapija. Zdravila se lahko uporabljajo samostojno ali pa se kombinirajo. Prav tako se lahko med seboj kombinirajo različne vrste imunoterapije. »S katerim zdravilom ali kombinacijo zdravil bomo zdravili posameznika z rakavo boleznijo, je odvisno od vrste raka, razširjenosti bolezni in molekularnih biooznačevalcev. Vemo, da se na imunoterapijo bolje odzivajo bolniki z izraženim PDL-1 in mikrosatelitno nestabilni tumorji, ki so izrazito imunogeni – med temi je podskupina bolnikov z rakom debelega črevesja, rakom zgornjih prebavil …« pravi in dodaja, da stroka še nima točnega odgovora na to, kateri bolniki se bodo na zdravljenje odzvali in kateri ne, o tem še potekajo klinične raziskave. »Nekateri bolniki se na zdravljenje z imunoterapijo zelo dobro odzovejo in so lahko dolgo časa brez ponovitve bolezni ter z dolgimi preživetji tudi pri napredovalih oblikah – pri nekaterih lahko celo govorimo o zazdravitvi (začasni ali delni ozdravitvi). Pri nekaterih bolnikih imunoterapija nekaj časa deluje, nato pa bolezen napreduje. Določena skupina bolnikov pa se na zdravljenje sploh ne odzove,« razloži.
»Imunoterapija je povsem spremenila potek nekaterih napredovalih rakavih bolezni. Prvi primer je bil melanom, kjer so bila pred uvedbo imunoterapije in tarčnih zdravil srednja preživetja ob zdravljenju s kemoterapijo krajša od leta dni, zdaj pa so se več kot podvojila. Več kot polovica bolnikov, zdravljenih s kombinirano imunoterapijo, živi več kot pet let. Tudi pri drugih vrstah raka ali podskupinah bolnikov pri drugih rakih, kjer se je v zdravljenju uveljavila imunoterapija, je v več kot 30 odstotkih omogočila več kot tri- in petletna preživetja,« pravi prof. dr. Janja Ocvirk.
Neželeni učinki pogosti, vendar v večini primerov blagi
Neželeni učinki so številni, vendar so na srečo praviloma malo izraženi (blagi), v redkih primerih pa se pojavijo tudi resnejši. Ker gre za stimulacijo imunskega sistema, se lahko pojavijo na vsakem organskem sistemu v telesu. »Čeprav so imunsko pogojeni neželeni učinki možni v številnih organih in tkivih, se nekateri pojavijo veliko pogosteje kot drugi. Najpogosteje nastajajo imunsko pogojeni neželeni učinki na koži, debelem črevesu, endokrinih organih, jetrih in pljučih. Drugi so zelo redki, vendar so lahko zelo resni, celo smrtni, kot so nevrološke motnje ali miokarditis,« še pojasni prof. dr. Janja Ocvirk.
