"Desusova unikatnost je bila tudi sistemski razlog njegovega propada. Staranje prebivalstva, ki bi moralo iti stranki najbolj na roko, je v tem desetletju spremenilo tudi delovanje strank. Več kot 600 tisoč upokojencev že zdavnaj ni več niša, ki bi jo lovil le Desus, ampak ključni bazen za volilno zmago.
Samo v zadnjem desetletju se je upokojilo več kot 100 tisoč volivcev drugih strank. Praktično vse največje stranke, tako na oblasti kot v opoziciji, svoje strategije sistematično prilagajajo upokojencem – ne le zato, ker jih je veliko, ampak ker dokazano hodijo na volišča.
Medtem ko jim bo Golobova vlada novembra izplačala božičnico, jih SDS s pomočjo satelitskega projekta Rupar poziva na ulice, v njihovem imenu pa vlaga interpelacije proti vladi in zahteve za referendum. Večje stranke imajo seniorske in upokojenske sekcije, manjše prevzemajo retoriko, ki je bila včasih značilna za Desus. Pokojninska reforma in dolgotrajna oskrba sta ključni politični vprašanji, vse več se govori o težkem socialnem položaju množice upokojencev.
Z intenzivno polarizacijo slovenske politike so se spremenile tudi politične taktike lovljenja glasov upokojencev. Na desnici vsaj toliko kot na obljube o višjih pokojninah stavijo tudi na politiko identitete in 'trumpističnimi' obljubami po vrnitvi v 'dobre stare čase'.
A to ne spremeni osnovnega dejstva. Ko bodo zanamci nekoč brali učbenike slovenske politične zgodovine, bodo izvedeli, da smo imeli med tranzicijo v različnih vladah skoraj četrt stoletja stranko upokojencev, ki je držala za vrat praktično vse premierje."
