France Prešeren nas z verzom Memento mori trajno opominja na minljivost oblasti, slave in materialne obsedenosti. Prav zato se zdi simbolno in hkrati boleče, da je letošnji 8. februar, dan slovenske kulture, v Mariboru minil v duhu nečesa povsem drugega – lahko bi mu rekli kar "memento nepremičnine", opomin na nepremičninsko obsedenost vodstva Mestne občine Maribor.
Osmi februar ni zgolj še en dela prost dan v koledarju. Njegov pomen državotvornega praznika je bil prepoznan že sredi narodnoosvobodilnega boja; leta 1944 je bil razglašen v čast enkratnosti misli in sporočil našega največjega pesnika Franceta Prešerna (1800–1849) – misli upanja na svobodo in polno življenje v samostojni državi. Prav kultura in slovenski jezik sta skozi stoletja omogočila obstoj naroda kljub nenehnim poskusom zatiranja in potujčevanja. Brez besede, pesmi in knjige danes ne bi govorili o Sloveniji kot samostojni skupnosti, saj je preprosto ne bi bilo na zemljevidu sveta.
Prešernovo delo ni le nacionalni simbol, temveč vrhunska umetnost, ki v svetovnem merilu izstopa po globini razumevanja sočloveka, dobrososedskih odnosov in smisla bivanja. Nenazadnje je Prešeren avtor Zdravljice, katere sedma kitica je naša himna – tista, ki je morda ne recitiramo vsak dan, a jo ob nastopih slovenskih športnikov vsi ponotranjimo.
Zato toliko bolj bode v oči dejstvo, da je bilo ožje in širše mestno jedro Maribora na letošnji praznični dan prazno – brez vsebinskega obeležja ali vidnega znaka spoštovanja do praznika. Istočasno pa so bili občani tik pred praznikom seznanjeni z izidom skoraj 300-stranskega županovega razkošnega poročila v trdih platnicah – publikacije o presežkih, ki so, kolikor je razbrati, predvsem nepremičninski.
Medtem ostajajo povsem osnovne stvari spregledane. Zbledeli prehodi za pešce na mestnih cestiščih – denimo na Slovenski ulici ob SNG Maribor – niso le estetski problem ali simbol razkoraka med resničnostjo in podobo, ki jo servira županstvo, temveč predvsem vprašanje varnosti. Drugih prehodov, ki so v še slabšem stanju, sploh ne bom našteval.
Ob tem se nehote poraja vprašanje: ali se tudi Zavod za turizem Maribor, v nasprotju s poplavo plakatov v času t. i. Čarobnega decembra, sramuje dneva slovenske kulture? Ali pa kultura preprosto ni več vrednota, ki bi jo bilo treba pokazati prebivalcem in obiskovalcem mesta?
To pismo pišem tudi zato, ker sam nisem imel privilegija, da bi se rodil slovenskim staršem v Sloveniji, s slovenskim jezikom in stoletno kulturo, položeno v zibko. Prav zato ju toliko bolj spoštujem in se vsak dan trudim nadgrajevati svoje znanje slovenstva. Še danes, v tretjem življenjskem obdobju, se redno vračam tudi k literaturi v svojem maternem jeziku – k delom Nobelovega nagrajenca, rojenega v mojem rojstnem kraju, ter k avtorjem iz krajev, v katerih sem se šolal in od koder sem pred več kot pol stoletja prišel delat in študirat v Maribor.
Kultura ni samoumevna. Praznik, posvečen jeziku in pesniku, si zasluži več kot tišino – ter manj obsedenosti z betonom in bleščečimi platnicami. Platnicami, ki na primer ne ponujajo odgovorov na vprašanja o financiranju in investicijskem vzdrževanju kulturnih objektov. Amortizacije in stroškov vzdrževanja prihajajočega Centra Rotovž se namenoma ne dotikam – ta glavobol bo na naša vrata potrkal kmalu po lokalnih volitvah.
Dragan T. Grgić, Maribor
Dobrodošli!
Pisma bralcev, vaše argumentirane refleksije na dom in svet, objavljamo vsak dan od ponedeljka do četrtka. Vabljeni z največ 4800 znaki na [email protected].
Stališča bralcev ne odražajo nujno stališč uredništva.
