Ko je tvoj čisto, čisto, čiiiisto prvi koncert - to? Tango na nedeljo? Ko si star, kaj, ko si še res mala štručka, mogoče mesec, še to ne? Pa naj še kdo reče, da nedelja in Festival Lent ne gresta skupaj. Oooo! Nedelja je tako pomirjujoč dan. Domala spraven. Ali, kot je nekdo sestavil prelet programa in dveh odrov, Glavnega in Minoritov: "Pa naj še kdo reče, da nimamo vse za vsakogar. Kar napiši: na Glavnem odru partizanska pesem, na Minoritih pa, no, saj veš, Argentina, domobranstvo, pa tak. Kar napiši, Jaša, piši. Nea šparaj!"

Nedelja, ko bi še sam Astor Piazzolla, revolucionar tanga, prišel tja dol. Na Minorite. In videl, kaj je začasa življenja pognal. Ko nedelja nima mej. Ne bi sicer slišal niti enega svojega komada, ker jih zdaj ni več treba ponavljati. Piazzolleky so iz navdiha in občudovanja prešli v nekaj, kar napolni Minorite na nedeljo. Koliko vas je bilo! In kakšni aplavzi! Vroči, kako lahko tako ploskate? Na koncertu, kamor pride najmlajši obiskovalec sploh. Za Piazzolleky Tango Orquesta! Na nedeljo, ki je sicer vedno hkrati izziv, a skoraj vedno tudi nagrada. Nedelja, ko je še Kralj ulice, nerodni posebnež Jožek (Vlado Novak) iz Prušnikove prinesel svoj dom. Vilo Gorenje! Ha!

Govor, ki je prekršil (za)obljubo

"Nikoli nisem imel govora na Lentu, ni-ko-li!" je direktor Vladimir Rukavina rekel, ko je bilo že mimo. Ampak ni bilo mimo. To bo ostalo. Uradno je šlo takole: "Kot verjetno marsikdo od vas ve, na Festivalu Lent še nisem imel nagovora, tega enostavno nisem želel, ker gre za skupno delo velikega števila entuziastov in se mi takšno izpostavljanje ne zdi primerno. Danes to svojo obljubo kršim."

Ni mogel ne sprejeti povabila ob nagovoru ob 80. obletnici Moškega pevskega zbora Slava Klavora. In povedal, da sam izhaja iz družine, kjer se je praded preko strehe rešil iz gorečega simbola Narodnega doma v Trstu, njegova hči, torej Gogotova nona, je v svojem domu skrivala samega Miloša Zidanška.

Trije zbori = nezaustavljiva moč partizanske pesmi

Slavnostno, preudarno, močno je bilo na Glavnem odru. Že od 19.30 dalje, ko je sonce še barvalo Trg Leona Štuklja. Vse bolj v rdeče, partizanske barve. Za koncert, naslovljen Pesem o Svobodi. Za nastop treh zborov: MoPZ Slava Klavora Maribor, Partizanski pevski zbor Ljubljana in ŽPZ Kombinat. Slednje so navihano dejale, da jih drugo leto čaka - polnoletnost. Mlade, rosno rosno mlade so bile v tej druščini. Petje partizanskih pesmi je od lanskega leta vpisano v Register nesnovne kulturne dediščine, kar je nastopajočim (in obiskovalcem) v veliko čast. Znane, večne, še vedno pokončne, uporniške pesmi. Vse od Nabrusimo kose, prek Bilečanke, Na juriš, Naša vojska, Lipa zelenela je pa do Hej, brigade in jasno Vstajenje Primorske.

Že z enim zborom je takšno petje močno, z dvema je sila ponosno, s tremi pa nezaustavljivo. Vse pa tudi v dobrem duhu. "Prinašamo vam en močvirniški, če hočete žabarski pozdrav na sončno Štajersko!" je za nagovor Partizanski pevski zbor Ljubljana dobil velik, velik aplavz. "Hvala lepa za tako lep sprejem, v imenu partizanskega pevskega zbora pa bi rad čestital vašemu zboru za 80-letnico. Obenem pa moram povedati, da smo mi stari 81 let! Dobro zgledamo, ne?" To, da je petje partizanskih pesmi vpisano v nesnovno kulturno dediščino republike Slovenije, je: "To je ogromna zmaga za vse svobodno misleče ljudi." In tudi, zlasti takšni koncerti.

"Gospa, kak te vi vete, da sn ozdravljeni alkoholik?"

Kralji so pač kralji. V gradu ali na ulici, nima veze. Kralji so kralji. In tudi Jožek (Vlado Novak) je kralj. Joža, Jouža, Joužek, recite mu, kakor hočete. Predstava, ki je najbrž prva ali pa po dolgem času prva, ki se je začela kar pred avizom. Jožek je šel kar lepo med ljudi in začel. "Lej, enega tam poznam, glej. Vi se kar menite med sabo, čujte, jaz se ogrevam," je kralj ulice šel kar med ljudi na StandUpLentu v razprodanem Vetrinjskem dvoru. "Čuj, s tote strani me slikaj, s tote sn lepši, vreji? Do’ro je. Čujte, meni tota gospa sok ponuja, kak te vi vete, da sn jaz ozdravljeni alkoholik? Čuli ste? Dober glas seže v deveto vas, ne? Da jaz malo vijim koga poznam, ste vsi na kupu? Dobro, dobro. Šef, ki si, kaj neki đingl moraš spustit? Maša, ti? A tota si ti! Kje si? Spusti ga, pravijo, da brez tega na totem Lentu nea gre, kak majo to vse zrihtano, jebemomast, toti Rú-kavina je vun z vraga, jaz ti povem!"

Dobro, veliko srce, slaba, majhna usoda. Stalno prebivališče ima Jožek sicer na Prušnikovi, tam pri Mercatorju, takoj je povedal, od kod je prišel. In še, zakaj je prišel. Predstava, ki nastane, ko tak lik sreča na poti čez most Roka Vilčnika. "Mi je reko, čuj, daj jaz tebe na pijačo povabim, te pa začne beležke delat in je reko, veš, o tebi pišem. Kak te o meni, saj pa te nisn zanimiv. Saj je tu toti Rok, z belo glavo, ki si, daj priji. Lej ga. Kaj se boš spravo, lej ga, priji sem. Vijite, to je Rok Vilčnik, kaj maš to? Skret papir mi je prneso, to se vedno rabi, dober si, kurba. Te pa je napiso, pa je reko, da lahko samo jaz to špilam, pa sn reko, nisn jaz neki glumac, jebemomast. Pa je reko, da mi bo dal stručkota in me bo on zrežisiro. Pa je prpelal enega malega čupavega, ki si mali?" je povabil na oder še Matjaža Latina. "To, kaj bote vi zaj vidli, tega nisn jaz nič kriv! To sta tota dva pizdeka kriva! Zaj pa ijita, da neota gužve delala."

Eni imajo lumarke in jelovice, jaz imam vilo Gorenje!

Nato je ponosno pokazal na odru razprostrto svoje domovanje. Veliki kartonski kosi in stojalo za perilo. "E, točno tak mam jaz na Prušnikovi, da bote meli neko predstavo. To, kar vijite na meni in totem geredru, e to mam približno za oblečt." Demonstriral je, zelo nazorno, kako v bifeju vzame tekočo žajfo in si opere cote. "Kaj se te smejite? Cote lepo namočim, žajfa gor, da se malo napije, požulim, da grejo vlki fleki vun, splahnem, ožmeknem in obesim, saj je hitro suho, če ni deža. Če je dež, te pa sploh nena obesim. Gospa, nea me v zobe glejte, zgubo sem jih, ker sem za predolgi jezik dobo s pendrekom prek napajalnika. Sam saj je vreji, če nimaš zobov, si nea rabiš zob prat. Na blizu se tak noben nea meni z mano, kušujem pa se tudi ne. Čakaj, kdaj sem se nazadnje kušno? Jebemomast, da se nea spomnim, vem samo, da mi ni pasalo, kaki žmah je mela! Nina Testen, tak je bla ja."

Jožek je lik, ki je bil večen. Zdi se, da jih, tako odkritosrčnih, velikosrčnih in vseprisotnih, ni več. Ne na tak način ali pa jih, žal, ne znamo videti več? Srečna in žalostna pot. Polna in prazna hkrati. Sploh grenka ob spominu na nedeljsko kosilo. "Ko kaka gospodinja okno odpre, te pa zadiši goveja župa, restano, picek pohani in štrudl." Ampak saj tudi on nima. Na tisto, kar ima, pa je sila ponosen, lekcija iz tragikomične izpovedi Kralj ulice, ki si jo velja zapomniti. "Ste videli mojo kočo? Je lepa, ne? Montažna! Eni imajo lumarke, eni marleske, eni jelovice, jaz imam pa vilo Gorenje. Niste vedeli, da Gorenje dela vile, ne? To je embalaža od hladilnika. Kaj tu nekaj zuji? Čuj, kaj lahko to vgasneš? Nekaj mi zuji! Bom napisal Vila Jožek gor! Jaz sn Jožek, Joža, kak vam paše." In je pasalo. O, je. Nauk za naprej: ne čakat, ne oklevat, čimprej kupite vstopnice!

Od KGB-ja in parka do - tega!

Sicer pa, kaj naj rečemo. Šo-ki-ra-lo nas je. Nedelja, Minoriti, polno. Kakšen večer. Buenos Aires ob Dravi. Ko bo kvintet Piazzolleky prihodnje leto praznoval 20 let, bo lahko res ponosen na nedeljo, 22. junija 2025. Potem izveš, da še mogoče mesec nazaj ni kazalo, da bo - tako. Pa je skupina, navihana gruča muzičarjev, ki so prvič na Festivalu Lent igrali leta 2008 in to še v Klubu KGB, pa drugič leta 2010 v Art kampu in tretjič 2016 v Sodnem stolpu. Tako se gradi, potuje, zloži kariera v lentovsko napredovanje. Mojstrsko napredovanje.

Da prideš od skromnih začetkov, kako je že bilo rečeno, iz študentske sobice do tako skoraj elegantnega večera. Zakaj skoraj? Vseeno je to tango, malo mora biti tudi uličarski in preznojen, narejen na tako barvit, premešan, mladosten način. "Običajno se zbira skupina po pet osebkov, v času Lenta pa se, kot vidimo, razmnožujejo. Če so okoliščine posebej ugodne, recimo pred kako obletnico, lahko leglo šteje enajst mladičev. Nocoj boste prvič imeli priložnost slišati orkester v domači režiji in to sredi najplodovitejše sezone. Naravnost v Buenos Aires, želeli si boste, da bi bila vozovnica enosmerna," je program sijajno povezoval Primož Vidovič. In skoraj je res bila, ko so Matjaž Balažic, Matjaž Antončič, Davorin Mori, Timi Krajnc in Rok Hozjan dobili "podmladek".

Tango prestolnica nostalgije

Povrhu pa ni bila izkušnja niti izključno klasična. "Imam slabo novico. Kljub imenu zasedbe v program niso uvrstili niti ene pesmi Astorja Piazzolle, s tem naj bi zavajali potrošnike, žal pa to drži. Imam dobro novico. Čeprav ne bomo Piazzolle slišali, ga ne bomo pogrešali, kajti tango ni le Piazzolla, kleni privrženci bi rekli, da on tango sploh ni. Tango je več kot le ples, več kot le glasbena zvrst, ni samo v nogah, ampak v srcih. Je žalostna misel, ki se pleše, in če bi bila nostalgija država, bi bil tango njena prestolnica. Je poezija in način življenja in Piazzolleky so se v tem dodobra udomačili. Saj slišite, saj čutite, če dvomite, ali tango lahko pleše na štajerskih valovih, bodo odgovorili kar po slovensko." In slovenščina se tangu prilega kot topel objem, skoraj tako, kot je Uršika zala zaupala povodnemu možu. Ta pa jo je odpeljal.

Festival Lent 2025 je pokazal, kaj se zgodi, ko se ti želje uresničijo. Vsaj za ekipo imenovano Piazzolleky, ki je pripeljala glasbenike še iz Italije, Gradca in Dunaja. In potem so še oni pripeljali marsikoga. Ja, tudi na čisto, čisto, čiiisto prvi koncert. Koncert, kjer izveš, kako je nastal bandeon, in slišiš opis, ki se ga ne bi sramoval niti Lionel Messi: "In potem je tu najrazvpitejši inštrument tega žanra. Življenje je začel v Nemčiji kot ponosni nadomestek orgel. Nekaj emigrantskih barv pozneje se je že uveljavil kot tangov prepoznavni znak. Njegovo ime bo za vas poganjal prvi beltinški bandeon in glavni napadalec mariborskih nogometnih zelenic: Matjaž Balažic - La Pulga."

Zdaj veste, kdo je prva bolha Maribora. In kje vse se gre lahko na prvi koncert. Da, tudi, ne, zlasti na nedeljo.