(LENTARIJA) Dubaj burek, "zgrizo avizo" in Lukejev koncert za "ateja!"

Torej po štetju smo v "Kristusovih" letih. S kolesom si se, vmes, ko je sonce padalo za Dravo, na promenadi pomolil, da si nekako prišel skozi. Bil je prvi dan, kakršen prvi dan najraje je. "Kje sem stal? Doli ob reki čisto, na podestu puuuno!" mi je rekel Simon, ko je žarel ob vtisih s KMŠ odra in koncerta Batista Cadillac. "Dokler tebe ne vidim, ni Lenta!" ti maha in reče kelnar na Glavnem odru. Kako Šegec šteje do Lenta, preberite nižje, ker ni za mlajše od osemnajst. Prešteli smo se težko, toliko nas je bilo. "Greva pogledat na Poštno, če bo kaj placa!" ti rečeta znanca in kasneje ju vidiš na promenadi. Stari časi bodo vedno stari, ampak ti novi so, če ste bili doli včeraj, tudi močni. Firbec še vedno dela!

In potem je tu štetje Luke Šulića. Po svoje je za tole včeraj štel od vedno. Za očeta, za ateja. Ni prvič igral na Festivalu Lent. Najbrž, skoraj zagotovo, tudi zadnjič ne. Prvič pa tak. Samo tu, samo z njimi.

Kdor čaka, dočaka. In bobna. Afriško!

"Čakali smo ga že lani, pa smo ga končno dočakali." Ko to reče Mojca Frim iz Odra Triglav, obvezno dva čopka in najbolj vpadljive barve, je jasno, da je bilo pričakovanje v Mestnem parku, tik nad igrali, veliko. Sekou Dembele prihaja iz Malija. Prihajal je, lani ni prišel, zdaj pa je, ob sebi pa je imel zagnano ekipo, še sedem parov rok! In, brez skrbi, Mojca, prav si izgovorila, vsi smo, ker to je ritem, to so afriške buče, djembe in bas bobni. Dem-be-le! "Oni imajo segrete dlani," je še rekla Mojca pred začetkom: "Mi pa tudi, zato jih pozdravimo z velikim aplavzom." In smo. Tako prvinsko je, ko iz delavnic slišiš otroški krik: "Afriški bobni, gremooo!" Nekaj tako prelestnega je na prvem petku, povrhu tik preden se pomlad še uradno, koledarsko prelevi v poletje. Ko začne padati sonce, začne rasti pričakovanje. Bi ulovili ribo na palici v prvo ali tretje? Kaj pa one copatke v luknje? Pa tenis žogica na vrvici? Poskusite. Res. Delavnice v Art kampu pomirjajo in vznemirjajo hkrati. Kot Festival Lent na prvi dan.

Ne le Tarzan, tudi tiger je doma v džungli!

Zdaj ima že precej košato brado. In že dolgo je ta siva. "Če nas ne poznate. Mi smo funk, Ali En se je reklo, prvi raperji. Igramo 30 let Leve scene, greatest hits," je rekel: "To je un deda, Ali En, ki se skriva za to brado, zdaj smo RecycleMan, če ne, bi bili gusarji. Smo top šit." Ali En, Dalaj Eegol, RecycleMan. Kakorkoli mu rečete, to je še vedno in še bolj on. Bila so leta, ko nihče ni mislil, da bo še kdaj na odru rimal znane rime.

Tip, ki je posnel remek delo slovenskega hip-hopa, kar še vedno prekleto dobro ve. Ampak videlo se je, da je bil Oder OTP banke, kakor se letos imenuje oder nasproti Trga Najstarejše trte, velik, velik izziv. "Zdaj gremo najprej v džunglo. Kdo je u džungli doma, utroc? Tarzan, a ne?" je napovedal komad Tarzan. Ampak če to rečeš na Lentu? Se najde takoj mali paglavec, poklon in aplavz, ki mu je mojstrsko in glasno siknil nazaj: "Tigeeeer!" Dobro, pa tiger.

Dubaj burek!

Raper, muzičar, ki je iz Kekca naredil funk rap ikono (Who’s the Real Kekec, zdrdral jo je v sicer monošusni deklamaciji), je premeril občestvo in kar direktno priznal: "E, smo malo spremenili program, so prišli tudi mlajši. Ponavadi začnemo šele po 22. uri." Ne vemo, ali je malo čez osmo obrnil seznam pesmi, je pa jasno, da je prišel zelo, zelo hitro na vrsto njegov še danes ponarodeli hit Sirni & Mesni. Križanec med Eros Ramazzotti vižo, zapeto na štacjonu, čakajoč na - burek. "Sirni in mesni je še vedno najbolj prodajan," je streljal v mikrofon med komadom, "zelo popularen je pica, jaz imam rad unega s krompirjem, saj veste, krompiruša, letos, pazite, letos pa je najbolj popularen Dubaj burek! Un, s pistacijo!"

Etno-rap-kulinarična ekspedicija, v kateri je preizprašal, če sploh vemo, od kod je burek prišel. Dobro postarana mojstrovina ljubljanskega raperja, ki je imel ob sebi med člani spremljevalne ekipe basista Miho Ribariča v najbolj vijoličnih hlačah, ki jih lahko najdeš. Še v Ljudskem vrtu težko. Za začetek je bilo glasno, promenadno in večplastno. Zakaj večplastno? Po Lentu je šla povorka Pihalnega orkestra Pošta Maribor, žogala, visela, guncala pa se je seveda tudi Ana Desetnica. Pod mostom, pri trti. In kamor si šel? Glave, glave, glave. Da ne omenjamo, koliko direndaja je bilo na Rajanju z Romano na Otroškem Lentu!

Feki je obrnil relativnost časa!

Fekiju (Igorju Fekonji) se je to zgodilo že lani. Drugi dan, na Viti Mavrič. Itak, da se mu je. Samo lani je zavrtel onega od včeraj. In ko se mu je zgodilo še letos, pomisliš, čuj, Feki, pa dobro no, to je lanska fora, daj no. Ne, ne. Tako spektakularno se ne moreš zmotit. A-a. Da postane kar del programa? "Festival Lent 2025," je šel skozi gromek, dolgoletni glas Fedje Juvana in vnaprej posnetega aviza "Sodni stolp. Yanu: Tomšič, Leonardi, Mikulan."

Doookaj blizu. Dvoje od trojega je res držalo. Ja, smo na Festivalu Lent 2025. Ja, bili smo v Sodnem stolpu. Nismo pa bili na Yanu: Tomšič, Leonadi, Mikulan. In še dolgo ne bomo. Vse do zadnjega letošnjega festivalskega dne ne. Feki je spredaj, ob odru drsal po tablici in nastavljal zvok, se zdrznil in pred polnim, ne, razprodanim Sodnim stolpom zaklical: "Neee!!! Narobeee, Marko Grobler je!!!" Je kaj bolj lentovskega od tega?

Prekrasno posvetilo za rojstni dan

Ampak Marko Grobler je seveda naš, mariborski kantavtor, zato ni čudno, da je na koncu bilo - razprodano. Grobler je kombinacija: hudomušen, dobrodušen, lentodušen. "Če kdo čaka koga od naštetih, ni na pravem mestu in pravem času. To je šele čez nekaj dni. Tu je Marko Grobler band. Ja, tukaj na moji levi je Igor Leonardi," se je pošalil. In se ni ustavil. "Zdaj nič več ne more it’ narobe, to je ta spodrsljaj, vse ostalo bo šlo gladko. Če verjamete ali ne." Koncert za prijatelje, kolege, firbce in rojstnodnevne slavljence. Groblerjeva glasba je tako brezčasna, dotakljiva in sprejeta. Skoraj večna, pa vendar tu in zdaj.

Četudi so po eni strani verzi "ne boli, kar je očem prikrito" s priznanjem, da "vsak od nas pod kožo je krvav, malo lovec, malo zver," je bilo po drugi strani zgodaj na res polnem koncertu slišati redko slišano voščilo: "Sploh vas ne vidim z odra, včasih je to celo dobro, ampak ne, ko moram napovedati nekaj z nekom, ko ga iščem s pogledom. Nekdo mi je prišepnil, da ima nekdo danes rojstni dan, in nekdo je skupaj s tem, ki je to prišepnil, in ta je napisal pesem, ki jo bom zdaj zaigral. Ne vem, ali sta res tukaj, kje drugje, ampak v vsakem primeru: vse najboljše Lidiji od Boruta Gombača pa njegova pesem Dekle v drevoredu."

Šegec vpričo Zorana o "zmotah" Praslovana

Če so v Sodnem stolpu dehteli objemajoči verzi skozi dušo Marka Groblerja in banda, je bil na Jurčkovem - Večerovem odru producent Vladimir Šega -Šegec malenkost bolj, eee, robat. No, kosmat. No, poreden. "Leto je okoli, dva, trikrat seksaš in zopet je Lent tu!"

In nato se je lotil še prvega nastopajočega. "Z eno izjavo, z enim verzom Zorana se ne bi strinjal," je Šegec v svojem tradicionalnem nagovoru lotil Zorana Predina. Ta je stal čisto zraven. "Ni res, da smo zajebali vse, kar se je zajebat dalo. Ne, ne. Slovenci smo, kar se tega tiče, izredno inovativni. Zajebemo še tisto, kar se ne da zajebat, še zdaleč nismo vsega, verjemite, 40 let delam v elektrogospodarstvu! Se pa strinjam z njegovo knjigo: Dno nima dna. Glede na to, kaj se dogaja. Pa nasploh priporočam njegovo branje, pa še dosti hitreje gre, kot če ga poslušate." Zoran Predin je nastopil z Analogno raso, kar je pomenilo preplet njegovih skladb in skladb Nikole Čuturila, beograjskega kantavtorja, ter skupnega projekta.

To je bil koncert za tiste, ki ne rabijo cajtnga ali koce, da se zicnejo tam zadaj na travniku za ŠpriCar! bazo in tonskimi tehniki. Ja, ja, tak večer je to bil. Promenadni. Štenge spredaj polne, zadaj prijetno, Zoran Predin pa v takšni zasedbi precej drugačen. Vsaj sprva in uvodoma. Z očali. Nekaj, kakor resen? Ne, ne, to ravno ne. Vseeno pa zelo predan, pozoren, pazljiv. Takšen, kakor čitamo, da je, ko ga občudujejo v državah nekdanje skupne države. In takšni so verzi Analogne rase: "Otok sredi časa, mi smo analogna rasa!"

Poklon za več kot 40 let

Seveda moramo napisati: vsepovsod je lepo, ampak doma je najlepše. Pa je kliše? Je zlajnano? Ja, je. Samo, če pa je res. Doma je najlepše. Kako ne bi bilo? Luka Šulić je igral … ne, ne vsepovsod. Zavrtite globus in ustavite s prstom. Bam. Je bil, skoraj ziher. Ampak nikjer, čisto nikjer ne more reči tega, kar je rekel v petek, 20. junija 2025. "Zelo lepo je biti na domačem odru, hvala, da ste prišli v tako velikem številu. V veliko zadovoljstvo mi je, da je z menoj Simfonični orkester SNG Maribor in maestro Simon Krečič. Moj oče je bil član tega orkestra več kot 40 let, tako da je v čast in zadovoljstvo in veselje igrati z vami toliko večje, hvala vam, hvala Festivalu Lent!"

Čutilo se je, skoraj slišalo v rahlo cmokastem grlu, koliko mu je pomenilo. Kako mu ne bi. Očetovi sodelavci, marsikdo, ki ga je videl še, ko je bil še mali pamž z veliko predanostjo inštrumentu, klasiki, glasbi. Ko je Luka Šulić že v četrtek po generalki dobil par kratkih vprašanj za naša omrežja (zeeelo priporočamo, da sledite), je odgovoril, da je to, kar vidimo na odru, le rezultat dolgoletnega dela. Ker izgleda? Tako prekleto, nesramno samoumevno. Da je Luka - Luka. Šulić, Dončić, nima veze. Mojstri, talenti, pubeci. Ko je po Uverturi k Figarovi svatbi, po Mozartu, ki na predpoletni večer še bolj razigra pričakovanja, ki so se mično nagnetla na Glavni oder, stopil na oder, je dobil izredno topel sprejem. Vsepovsod je lepo, doma je najlepše.