Petra Kolmančič je kot primer dobre prakse širjenja poezije izpostavila Pesniški turnir.
Poezija je stik s človečnostjo. Poezija nagovarja bistvena vprašanja in s tem gradi našo zavest, identiteto in bivanje. A kakšne možnosti ima, da bi res igrala to vlogo? Zakaj se ji izogibajo bralne značke za odrasle in knjižni klubi, ki sicer rešujejo bralno kulturo? Je dovolj, da ustanovimo posebno pesniško bralno značko? Je to dovolj tudi za to, da bi poezijo začeli brati mladi? In kaj je za vse skupaj naredil ta "nacionalni posvet o poeziji"?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
