V mariborski Galeriji Tkalka, ki jo najdemo v podolžnem mestnem Tkalskem prehodu, je postavljeno na ogled delo mlade umetnice Laure Spearl (1994, Saarbrücken). To je prvo pomembno mednarodno sodelovanje omenjene galerije, ki si med drugim še posebej prizadeva za zagotavljanje trajnejšega in trdnejšega prepletanja s tujino, temelječega predvsem na produktivnih in zgovornih vzajemnih gostovanjih.
Razstava Laure Spearl v Galeriji Tkalka ni naključje, saj gre za perspektivno avstrijsko vizualno umetnico, siceršnjo prejemnico nagrade Gornje Avstrije za področje fotografije in predhodno upravičenko do področne štipendije avstrijskega ministrstva za kulturo. Že je razstavljala v mnogih galerijah po Avstriji, pa v Berlinu, Barceloni, Parizu, Tokiu, Lizboni in Zagrebu. V Sloveniji gostuje prvič, s precej posebnim samostojnim projektom, naslovljenim Low Tide, ki nastaja v preseku med samoniklimi vizualnimi tehnikami, medmedijskimi prehajanji, prostorsko instalacijo in parametri risbe.
Low Tide brez omahovanja ponudi sprimek najrazličnejših (re)prezentacij, generiranih prek poustvarjanja svojske prostorske izkušnje v povezavi s sopostavljanjem analognih in digitalnih predstavnostnih poetik. Že skraja v ospredju najdevamo monumentalne modrotiske (cianotipije) ter primerljivo redkeje prakticirane in kasneje digitalno profilirane fotograme in kemigrame, katerih "arhaičnost" zanesljivo zabrisuje nasproti stopajoča premočrtnost pretočne panoramske projekcije.
Spearl v ospredje postavlja neprestano prepustnost prehajanj med prostorom in organskim okoljem ter njuno neizogibno prekrivnost s predikati telesa; nastajajoče prezentacije prevevata gestikularna spontanost in preudarna neposrednost, saj v prikazih, ki jih praviloma opredeljujejo prehodnost, plastovitost in gibka linija, skorajda samodejno odsevajo dejanska stanja. V motivnem smislu se umetnica neutrudno osredinja na povedne konstelacije okolja; opaziti je premišljeno polaganje pozornosti na priobalni prostor kot območje brezmejnega križanja in kroženja plime in oseke, katerih neomajno izmenjavanje postaja glavno gonilo pričujočih podob.
Precej pogosto prikazovan motiv obale obkrožuje po principih parcialne monokromatičnosti in nezadržnega nizanja niansiranj, praviloma preobrnjenih od popolne abstrakcije; predočene podobe niso ne ploskoviti, plastični posnetki predmetnosti in ne posledica prekomerne redukcije potez, ampak previdno poglobljen dialog z okoljem. Spearl s priklicevanjem posameznih karakteristik konkretnega okolja (morje, pesek, naplavine) postreže s prodornim (več)predstavnostnim podtonom, ki kljub konstantnejšim približevanjem abstrakciji presenetljivo spodobno poustvari stvarnost.
Razstavljeni prikazi, posredovani na svilenih materialih, naslavljajo nepreklicno prežetost podlage ali materije z medijem, npr. z morsko vodo, ko imamo v mislih modrotiske Cyanotypes in Water Stones, ali z izbranimi kemikalijami, ko imamo v mislih kemigrame Jellyfishes. Spearl predvsem modrotiske iz sosledja Cyanotypes ustvarja neposredno na obali, ko morje preplavlja podlago in s preslikavanjem lastnega gibanja nanjo narekuje nezamenljivo paleto neponovljivih potez. Tu vznikajo poznavalsko zmehčane in zabrisane konture, ki močneje spominjajo na prepustne in intuitivne barvne nanose, načelno odtisnjene na predpripravljene materiale. Pri modrotiskih, katerih intenzitete nastajajo v prepišni pregibnosti toniranj, je še posebej pohvalna podvrženost kontrastiranju, ki nazadnje prehaja v poudarjeni preplet modrikastih lis in beline. Prisluškovanje namigujoči govorici narave neredko odzvanja kot nasploh pretanjeno, ker v ozadju odtisnjenih podob prevladajo permutirane pojavnosti; projekcije polagoma postajajo pomalem prestrezani, minljivi glasovi iz okolja, spretno privedeni v trše teksture tkanin.
Snovno zračnejšo serijo Cyanotypes domišljeno dopolnjuje kompozicijsko kremenitejša serija Water Stones, katere osrednji postulat je nagneteno prepletanje potez, primerljivih priostreni premočrtnosti skice, kakršno srečujemo predvsem pri globokih grafičnih praksah. To še dodatno obtežuje izpovedni potencial razstave, saj je pričujoča pajčevinasta ostrina navidezno naslonjena na nežnejše in umirjene podtone vodnega valovanja. Seriji sooblikujeta sugestivni kontrast med realnim in sublimnim, kar nikakor ni naključje, ampak podaljšek pedantno predvidene preizkuševalne matrice, usmerjene proti postavkam neslutenega in nevidenega, a zmeraj navzočega v ozadju zavedanja.
Neustavljivo presihavanje podob nadalje odlikuje serijo Jellyfishes, kjer mimogrede naplavljene meduze markantno odsevajo na podlagah v vijoličastih in rožnatih niansah. Iz ozadja paradirajo kot polnokrvni, kričeči koralni madeži na minimalistični modrini in takoj postajajo jasni opomini zavestnih in nezavednih iskanj na imaginativni podstati. Ker so na steno načeloma (le) naslonjeni oz. pripeti pod kotom, konstruirajo razgibano instalacijo, podprto s preostalim prostorom, priročno posutim s peskom, kar narekuje svojevrstno senzomotorično izkušnjo.
Osebna izkaznica
Martina Potisk je študirala slovenistiko in literarne vede, tudi v kontekstu novodobnih medmedijskih praks. Leta 2019 je za kritike, ki jih je objavljala v revijah Sodobnost in Literatura ter na 3. programu Radia Slovenija, prejela Stritarjevo nagrado.
Če k omenjenemu pripišemo še migetajočo podvodno projekcijo Karibskega morja, naslovljeno el mar, vidimo, da delo Laure Spearl poudarja pomenska polja minljivosti, notranje negotovosti, nestabilnosti in prehodnosti. Tudi skozi konkretnejša povezovanja s (pra)silami narave, kot so sonce, voda, zrak in zemlja, pospremljenimi z vlogami spontanega, a natančnega generatorja podob; kot svetlobni lok subtilnim modrotiskom se nasproti postavljajo praktični kemigrami, oboji pa do kraja polnovredno poblisnejo v pomenku z vitalnejšimi, vegetabilnimi linijami. V neomajnih preslikavanjih in prestrezanjih organskih prepletanj sprevidimo pedantno, prizadevno plastenje podob in še posebej plodovito sposobnost prisluškovanja prvinskim impulzom narave. Likovna intonacija ostaja opazno povezana z naravo, usmerjena v zaznavanje in zajemanje njene neustavljive plimujoče pojavnosti, mojstrsko pretopljene v prikazane podobe.
Logika galerijske postavitve je v glavnem podrejena sporočanjski jasnosti, kakršna razločneje razgibava predstavljene podobe in posledično polnovredno priteguje gledalčevo pozornost. Ker razstavljeni primerki niso "zaklenjeni", ampak prosto pokončni oz. viseči, se zazdi, kot bi senzibilno valovanje vrtinčenj na njih prestopalo podlago in se nadaljevalo v obdajajoči jih prostor; ta torej prehaja v vidnejše vmesje, primerljivo posredniškemu katalizatorju, ki mimoidočega gledalca privablja ne le k premišljanju predočenih projekcij, ampak predvsem k prepoznavanju, presojanju in preučevanju meja v njih. Zaznavanje pričujočih podob postane pristno in polnokrvno šele, ko do kraja podležemo presunljivi prekrivnosti med stanjema prisotnosti in odsotnosti, brezkončnosti in konca, sredi katere krožijo nenapovedljive konstatacije kumuliranja in presihavanja, plime in oseke. Obala kot konvencionalna kaskada med obema materijama je poglavitna pokazateljica in alegorija prehodnega prostora, kjer materija prenika v material in obenem razkriva nevidno tvarino. Posledično sta realna in imaginarna poantiranost podob zdajci bolj primaknjeni, zdajci bolj odmaknjeni, a vselej spretno podrejeni polivalentni ritmiki valovanja.
Angažiran, spoznavno pester in sporočanjsko spodbuden projekt
LOW TIDE je angažiran, spoznavno pester in sporočanjsko spodbuden projekt, prepričljivo položen v polje praktične naravovarstvene retorike, medtem ko z ubrano količino kritične distance in izdelanega likovnega besednjaka obelodanja marljivo medsebojno prepletanje mnogoterih predstavnostnih podmen; prikazane podobe polagoma gradijo poglobljeno galaksijo prostora, razbremenjenega razosebljajočega pritiska in zatorej do nadaljnjega razprtega v prostranostih pomenljivega razdajanja.
Rubrika Mladi kritik v Večeru
Rubrika Mladi kritik predstavlja mlade likovne kritike in kritičarke mentorskega programa galerije Tkalka, ki pod vodstvom mentorice Sare Nuše Golob Grabner kritično razpravljajo o aktualni umetniški produkciji. Projekt vzpostavlja podporno okolje za razvoj likovne kritike ter vzpodbuja kritiško refleksijo sodobne umetnosti. Časnik Večer je mladim kritikom in kritičarkam - z veseljem in upanjem - ponudil možnost objave.
"Galerija želi s svojim delovanjem vzpostaviti platformo za predstavitev aktualne umetniške produkcije, vnesti svežino v kulturno dogajanje ter mladim umetnikom in kuratorjem ponuditi možnost aktivnega soustvarjanja kulture mesta," je program galerije Tkalka začrtala njena ustanoviteljica Tina Gerlec.
