Ajda Bračič: "Zgodba se mi je zdela tako bizarna, da ji, če bi jo napisala kot fikcijo, nihče ne bi verjel."
Datum 18. april 2026 06:15
Kresničevje (LUD Literatura, 2025) je romaneskni prvenec Ajde Bračič, pisateljice in arhitektke, ki je za zbirko kratke proze Leteči ljudje (2022) prejela nagrado kritiško sito in nagrado Maruše Krese. V prostrani gozd Kresničevja se Agnes zateče v iskanju sestre in spraševanju o koreninah krivde. V gozdu je svoj dom in odmik od civilizacije našla nenavadna trojica, ki jo sprejme medse. Na tem istem kraju z neobičajnimi bukvami je nekoč živel enigmatični puščavnik Valentin, nad njim pa je utripal zlovešč komet. V roman vstopajo elementi srhljivke in ekologije, pa tudi motivi iz ljudskega slovstva in zdravilstva.
V nadaljevanju preberite:
- Kako sta avtorico oblikovala dva zelo konkretna slovenska gozdova.
- O pisanju s široko odprtimi čuti za nianse in barve, vonje gozda: "Ko se človek sreča z naravo, o sebi in svojem telesu pogosto opazi stvari, na katere je pozabil ali jih nikoli ni vedel."
- Roman odpira vprašanje odnosa med človekom in naravo skozi različne like in svetovne nazore: "Želela sem si, da nobeden od likov ne bi imel povsem prav, a hkrati ne docela narobe. Menim predvsem, da je treba ostati vitalističen."
- Od kod izvira občutek krivde – osebne, družbene oziroma podedovane.
- Kako resnična zgodba puščavnika Valentina Podstenška prehaja v literarno fikcijo.
- Ali tudi sama kdaj sanja o umiku v gozdno kočo, kjer je signal le ponekod in ljudje le, kadar si želimo njihovo družbo? Kako pa piše? Je to umik v osamljeno kočo v prenesenem pomenu?
V nadaljevanju preberite:
- Kako sta avtorico oblikovala dva zelo konkretna slovenska gozdova.
- O pisanju s široko odprtimi čuti za nianse in barve, vonje gozda: "Ko se človek sreča z naravo, o sebi in svojem telesu pogosto opazi stvari, na katere je pozabil ali jih nikoli ni vedel."
- Roman odpira vprašanje odnosa med človekom in naravo skozi različne like in svetovne nazore: "Želela sem si, da nobeden od likov ne bi imel povsem prav, a hkrati ne docela narobe. Menim predvsem, da je treba ostati vitalističen."
- Od kod izvira občutek krivde – osebne, družbene oziroma podedovane.
- Kako resnična zgodba puščavnika Valentina Podstenška prehaja v literarno fikcijo.
- Ali tudi sama kdaj sanja o umiku v gozdno kočo, kjer je signal le ponekod in ljudje le, kadar si želimo njihovo družbo? Kako pa piše? Je to umik v osamljeno kočo v prenesenem pomenu?
Obiščite spletno stran brez oglasov.
