(FOTO) Korošec, ki je premagal Ameriko: Rit se mora zaceliti, nisem pa ubit

Dirka preko Amerike (RAAM) velja za najtežjo kolesarsko preizkušnjo na svetu. Od zahodne do vzhodne obale ZDA, v enem zamahu, z minimalnimi postanki in z nenehnim bojem z vročino, spancem in lastnimi mejami. Skoraj 5.000 kilometrov in več kot 50.000 višinskih metrov. Čez puščave, planote in ovinke. Letos jo je uspešno prevozil tudi Slovenec – Mitja Trost, 44-letnik iz Žerjava. "Ko sem prečkal ciljno črto, sem si rekel: končno si naredil nekaj, kar si si dolgo želel. Tri leta sem imel to željo. Najprej nisem mogel verjeti, da mi je uspelo," nam je povedal, ko smo ga poklicali v ZDA, kjer je z ekipo čakal na vkrcanje na letalo. Želja, da se sooči z najbolj brutalnim kolesarskim izzivom na svetu je, zanimivo, prišla še preden si je kupil prvo cestno kolo. "Pred tremi leti kolesa sploh še imel nisem. Najprej sem se odločil, da bom šel na RAAM, šele potem sem si kupil bicikl. Začel sem voziti, trenirati. Zadnje leto in pol precej zares," pravi Trost, član Športnega društva Oktan, ki je od nekdaj velik športnik. Le da se je pred cestnim kolesarjenjem ukvarjal bolj z gorskim in extreme endurom ter tekmoval na ultra trailih.

Vrača se tako kot je odšel

Preskok se je zgodil v začetku lanskega leta, ko je začel kolesariti pod budnim nadzorom trenerja Kristiana Grünfelda. Pred tem, pravi, je vozil "koroške ture". Prvič se je na resnejši vzdržljivostni kolesarski dirki preizkusil lani v Nemčiji, ko je brez večjih težav v dveh dneh premagal 1170 kilometrov dolgo traso. Ta je služila tudi kot vstopnica za RAAM. Od tam naprej je šlo resno – fizično in logistično. Na znamenito dirko te namreč ne pripelje samo forma, ampak tudi ekipa. Ta je na terenu štela šest članov. Od vodje ekipe Janeza Šterna, do strokovnjakov za navigacijo, tehniko, prehrano in fizioterapijo. V avtodomu, ki so ga morali najeti, je vsak opravljal več funkcij. Jure Kurent, Aleš Miklavčič in Anza Košutnik so skrbeli za kolesa, logistiko, vožnjo, opremo in prehrano. Matej Vidovič je bil fizioterapevt na poti, Matej Cvitanič pa maser in kuhar. Od doma so jih v vsakem trenutku podpirali tudi zdravnica dr. Jana Makuc, dietetik Blaž Grmek in trener. "Na začetku smo mislili, da bodo štirje dovolj, nato sta se pridružila še dva, po nekaj dneh pa smo ugotovili, da je tudi šest skoraj premalo. Nekateri so imeli deset in več članske ekipe," pove Trost in pohvali delo vseh, ki so ga spremljali na terenu in od doma. Med dirko sta ga prišli podpret tudi žena in hčerka.

Kljub neutrudnemu delu celotne ekipe so bili pogoji na progi vse prej kot človeški. "Ko sem prej koga v Istri videl, da sredi poletja ob dveh popoldne kolesari pri 34 stopinjah, sem rekel, da je malo "prheblan". Tukaj pa je bilo 47, 48 stopinj. In to več dni. Asfalt je bil tako vroč, da je skoraj topil gume. V Koloradu, ko sem šel čez planoto na približno 2700 nadmorske, je žgalo 38 stopinj. Noro," se spominja hude vročine. "Bili so dnevi, ko sem vozil 21 ur in pol, drugič samo 17. Vzeli smo si več tako imenovanega "stop-tima", časa za postanke, kot tisti, ki so prišli na zmago. Oni so imeli skupaj dan postanka, mi pa dva dni in pol. Ampak ko smo bili v muvingu, smo bili zelo hitri, primerljivi z najboljšimi."

V času dirke je bil veliko časa sam s svojimi mislimi. Čeprav na prvo žogo niti ne ve, kaj je ob neštetih urah kolesarjenja sploh razmišljal. "Če sem odkrit, se sploh ne spomnim dobro. Malo gledaš naravo, malo si računaš čas, rečeš si, do tam moram priti, potem bom deset minut zadremal, ker me potem čaka sedem ur kolesa. Tako računanje … Malo misliš na dom, malo na to, če boš sploh prišel so cilja. Ker več kot polovica jih ne pride." A Trostu, jeklenemu Žerjavčanu, ki ga v petek v domačem kraju čaka sprejem, včeraj pa so ga že pozdravili v Mežici, je uspelo. In to zelo dobro. V cilj je prišel po 11 dneh, 19 urah in 41 minutah. "Načeloma sem zadovoljen. Osmo mesto ni slabo, glede na vse. Mi nismo šli na zmago. Hoteli smo priti čez, zdravi, v enem kosu." In res, fizično je ostal v izjemno dobrem stanju. "Če pogledaš fotografije drugih ... Eni imajo trajne posledice, so opečeni, suhi kot rozine. Jaz se v Slovenijo vračam tak, kot sem šel."

"V glavi vseskozi družina, niso to lahke stvari"

Pa so bile tudi krize? "U, ja. Solze po licih, ko ne gre. Včasih enostavno ne gre. Ampak potem prebiješ. Moraš biti malo nor, da se prijaviš. In res nor, da greš še enkrat. Tudi zaradi varnosti. Del trase gre čez avtoceste. Kot da bi šel od Celja do Kopra po avtocesti brez spremljevalnega vozila, mimo pa šibajo kamioni, tam niso omejeni na 90 kilometrov na uro, ampak peljejo 120. Moraš imeti v glavi, da imaš doma družino, otroke. Niso to lahke stvari." Marsikomu, ki ga je spremljal na avanturi, tudi ni bilo jasno, ko si je vmes prižgal tudi cigareto. "Tudi na biciklu ali pa med pavzo. Veliko jih tega ne razume. Ampak jaz ne živim od športa, živim za šport. Če mi paše pivo, ga bom spil. Če mi paše cigaret', bom pokadil. Preprosto," se nasmehne Trost, ki bo zdaj (verjetno) kolo dal za nekaj časa na stran in se začel pripravljati na ultra trail K24, 100 kilometrsko preizkušnjo, ki ga čaka avgusta. "Rit se mora zacelit, haha. Ampak nisem nič ubit. Nobenega musklfibra. Bom pa letos na K24 šel verjetno malo bolj počasi. Odvisno, kako se bo telo pobralo."