Tretjo sezono Večerov s pripovedovalci, ki jih organizirajo Koroški pokrajinski muzej (KPM), Muzej Dravograd in Kulturno prosvetno društvo Libeliče, so začeli z gostjo Eriko Plešivčnik, po domače Bučovo Eriko, ki živi v središču Libelič in dobro pozna dogajanje na vasi. Pogovor z gostjo o kulturnih, društvenih in osebnih vezeh, ki so se spletle čez mejo, je vodila Brigita Rajšter iz KPM.
"Bučova Erika je prava zakladnica, ki pozna vse dogajanje na vasi. Njihova hiša je odprta za vsakogar, ki potrebuje pomoč, išče informacijo ali prosi le za kozarec vode ali mošta. Z mejo ni povezana le ona, temveč tudi njeni predniki," je dejala Rajšterjeva in pojasnila, da je Erika nosilka tradicije, ohranja podjunsko narečje, obenem pa je avtentična in izvirna. "Živi z vasjo, z ljudmi, je članica mnogih društev," jo je opisala etnologinja.
Spomini njihove družine na mejo
V do zadnjega kotička napolnjenem objektu na nekdanjem maloobmejnem prehodu, ki bil pred dvema letoma obnovljen, sta spregovorili o njenih spominih na mejo, predvsem pa o njenem stricu Ivanu Knezu in njegovih spominih. Njena družina se je iz Razborja preselila v Libeliče, s seboj pa so pripeljali vso živino. "Stric Ivan je bil takrat star 11 let in dedek mu je naročil, da bo on tisti, ki bo prignal ovce. Trajalo je 12 ur, da jih je prignal v Libeliče," pripoveduje Plešivčnikova. Njen stric je proti koncu življenja zapisal svoje spomine na mlada leta in nekaj jih je povezanih z mejo. Te je Plešivčnikova tudi prebrala. Kot članica je vpeta v delovanje domačih društev, posebno aktivna pa je bila s kmeticami v letih pred vključitvijo Republike Slovenije v Evropsko unijo. S sosednjimi društvi kmetic iz avstrijske Koroške so bile povabljene k sodelovanju pri čezmejnem projektu, v treh letih sodelovanja na Hadenfestu v Žvabeku pa se je spisalo veliko zgodb.
Bučova Erika, ena od vaških kuharic, ki se je domislila libeliške grompave trente, skrbi tudi za prenos znanja na mlajše generacije. Združuje namreč mlade libeliške gospodinje, jih uči kuhanja in doseganja pravih okusov. Rajšterjeva s Plešivčnikovo sodeluje že dobra tri desetletja, predvsem pa sta povezani pri projektu Koroška košta. "Koroško košto želimo postaviti na višji nivo. Izdelke, pridelke, jedi želimo označiti kot koroško prehrambeno dediščino pod blagovno znamko Koroška košta," pojasnjuje Rajšterjeva.
Ko spregovorijo meje
Splošno je znano, da se zavedni vaščani niso želeli sprijazniti z rezultatom koroškega plebiscita in postavljeno mejno črto leta 1920. Z dve leti trajajočim javnim uporom, ruvanjem mejnih kamnov in posledično uspešno internacionalizacijo vprašanja libeliške meje so se borili za priključitev k matičnemu narodu v Kraljevini SHS. Zbiranje spominskega gradiva o mejah je preraslo v avdiovizualno razstavo Ko spregovorijo meje in v istoimenski film. Območje nekdanjega maloobmejnega prehoda Libeliče, kjer se odvijajo pripovedovalski večeri, pa je bilo obnovljeno v okviru projekta Koroška 100 let pozneje.
V njem KPM s stalno avdiovizualno razstavo Ko spregovorijo meje po več kot sto letih od razpada avstro-ogrske monarhije nadgrajuje do zdaj raziskana in splošno znana zgodovinska dejstva s spominskimi pripovedmi posameznikov z obeh strani državne meje. Te je od leta 2015 zbirala zunanja sodelavka muzeja, slovstvena folkloristka dr. Manja Miklavc. Osebni ali družinski spomini, ki so se jih pripovedovalci odločili deliti z javnostjo, pa na tak način postajajo kolektivni. Razstava ponuja vpogled v digitalno knjigo spominov, hkrati pa je tudi prostor nadaljnjega zbiranja spominov in nadgrajevanja vsebin.
